OZN in »Change«

Red. prof. dr. Zlatko Sabic (Foto - fdv.uni-lj.si)Nagovor red. prof. dr. Zlatka Šabiča ob proslavi dneva OZN in podelitve Zoretovih nagrad za najboljša diplomska in magistrska dela

Razprava o OZN v času, ko se zdi, da svetovna ureditev dobiva novo podobo, ko se vanjo vse bolj aktivno vključujejo novi igralci, ko rešitve za globalne probleme postajajo vse bolj zmuzljive, ponovno pridobiva na aktualnosti. Zato je prav, da se opravi ponovni premislek o tem, kako čutimo in dojemamo vlogo OZN v sodobnem svetu.

Naj začnem s simboli. Simbol je lahko marsikaj. Po navadi ga razumemo kot oris neke ideje, načel, tistega pač, v kar verujemo in kar mislimo, da je prav. Nekateri simboli so nam bolj, nekateri manj poznani. Ravno v tem času vidimo v Veliki Britaniji številne prebivalce z makovimi cvetovi, pripetimi na oblačila. Makov cvet obeležuje poseben dan: enajstega dne, enajstega meseca ob enajsti uri, ko se je končala prva svetovna vojna. Malo jih je, ki ne bi znali povezati makovega cveta s tem datumom.

Deveti maj je dan, ko se je uradno končala druga svetovna vojna, a je tudi dan Evrope, katere simbol, zastava z dvanajstimi zvezdami, ponazarja stabilnost in medsebojno povezanost in z njima večni mir. Evropska zastava visi na številnih zgradbah številnih držav. Tudi tistih, ki niso članice Unije.

In potem imamo tu Organizacijo združenih narodov, ki je zrasla iz ruševin druge svetovne vojne. Univerzalno organizacijo, ki združuje malodane vse prebivalce tega planeta. Kako to, da si ne pripenjamo značk z njenim logotipom? Kako to, da dan OZN ne obeležujemo več na državni ravni ampak raje v ozkih krogih, kot je tale, ali pa tisti v Slovenj Gradcu, mestu, čigar pripadnost ideji in delu OZN se je pred dvajsetimi leti dotaknila tudi tedanjega generalnega sekretarja Organizacije, Javierja Perez De Cuellarja? Zakaj se ljudje bolj identificirajo z drugimi simboli, kot so makov cvet, beli golob, ali, za nas, ki smo tu doma, z dvanajstimi rumenimi zvezdami na modri podlagi, pa čeprav OZN, tako kot vsi ti drugi simboli, s katerimi se bolj identificiramo, prav tako simbolizira tisto, kar nam je vsem najdražje: mir in varnost?

Odgovor se, vsaj na prvi pogled, zdi na dlani: svet Organizacije združenih narodov pač ne jemlje za svojo. Je ne sprejema kot simbol miru. Še huje – ni jih malo, ki v njej vidijo svojega političnega in idejnega nasprotnika, celo sovražnika.

Je dvom v to, ali OZN deluje v prid vseh prebivalcev planeta, upravičen? Na nek način je treba razumeti tiste, ki na to vprašanje dajejo pritrdilni odgovor. Konec koncev, mar OZN dosledno izpolnjuje svojo ključno nalogo, da ohrani mednarodni mir in varnost? Organizacija združenih narodov je zgolj opazovala pobijanje v Vietnamu, kjer ocenjujejo, da je umrlo okoli milijon civilistov. V t. i. sovjetskem Vietnamu, Afganistanu, je bilo število žrtev menda podobno. Seveda je Organizacija igrala in igra vlogo pri zagotavljanju mednarodnega miru in varnosti. A ta se je v preteklosti nemalokrat zgodila »po pomoti«. Na primer takrat, ko se je v Varnostnem svetu o miru glasovalo brez prisotnosti vseh velesil. Ali pa zaradi nevsakdanjega ravnanja akterjev, od katerih tega ne bi mogli pričakovati. Za Daga Hammarskjölda, 'očeta' mirovnih operacij, ki je svoje službovanje kot Generalni sekretar Združenih narodov in prizadevanje za mir plačal z življenjem, pravijo, da je bil na to delovno mesto izbran zato, ker se je zdelo, da bo pohleven generalni sekretar. Zelo veliko je bilo spekulacij o tem, da je moral umreti zato, ker je postal vse prej kot pohleven generalni sekretar. Boj za mir ima tudi pri vodenju OZN svojo ceno. Ki se še kar plačuje. Spomnimo se Sergia Vieire de Mella, visokega odposlanca tedanjega generalnega sekretarja OZN Annana, ki je avgusta leta 2003 umrl skupaj z misijo Združenih narodov v Iraku.

Morija v Bagdadu je le še ena izmed tistih zgodb, ki kažejo, da Organizacija združenih narodov ni razumljena kot zaveznica vseh na tem planetu. Tam so uporniki OZN videli kot nekakšno izpostavo Združenih držav Amerike. Na pomoč OZN so leta 1994 zaman čakali v Ruandi, kjer je planet po hitrem postopku izgubil več kot osemsto tisoč duš. In tudi ko gre za Darfur, najnovejši simbol teptanja človekovega dostojanstva, so kritike glede aktivnosti Organizacije na tem območju številne. Da o konfliktu sredi Evrope, na območju bivše Jugoslavije, kjer bi metode pobijanja nasprotnikov brez težav primerjali npr. s tistimi iz tridesetletne vojne v 17. stoletju, niti ne govorimo.

K slabemu priokusu, ko govorimo o OZN, veliko prispevajo tudi mediji. Številne dokaze je mogoče ponuditi v prid trditvi, da je vrednost in medijska pozornost enemu umrlemu vojaku iz razvitega sveta, ki je bil napoten na krizno območje, najpogosteje večja od desetin, stotin civilistov iz nerazvitega sveta, ki na tem istem območju umirajo vsak dan. Da se nek zahodni par, ki je ugrabljen nekje v Afriki ali Latinski Ameriki, dnevno pojavlja na prvih straneh časopisov – vmes pa umre na stotine ljudi od lakote. Žalostno, a resnično … prav pred kratkim smo spet poslušali o statistični smrti desetih lačnih otrok na minuto. In kako bo v istem času razposlanih prek 145 milijonov elektronskih sporočil, beseda »ljubezen« pa bo v internetni iskalnik vpisana skoraj pet tisočkrat, prek 43.000 dolarjev pa bo zapravljeno samo na eBayu. Nezahodni mediji, recimo tisti v arabskem svetu, sebe in svoje javnosti ob različnih krizah zato redno sprašujejo: kaj dela ta t. i. mednarodna skupnost? Kaj počnejo 'Združeni narodi'?

Zato ni težko razumeti, zakaj Organizacije združenih narodov mnogi ne vzamejo za svojo. Zakaj OZN nima univerzalne vrednosti kot organizacija, ki je za mir. In vendar: Organizacija združenih narodov je tista univerzalna organizacija na tem planetu, ki ima potencial, da postane resnično ena in edina, za katero lahko vsak prebivalec tega planeta reče, da je njegova.

Ta potencial je mogoče videti na več področjih. Prvič. Brez OZN ni svetovnega reda. Nihče med nami, ki si želi miru in stabilnosti, ne želi živeti v svetu, kjer bi se katera koli med stalnimi članicami Varnostnega sveta odločila izstopiti iz OZN. Ali da bi katera koli država izstopila iz te organizacije. Drugič. Brez OZN ni globalizacije. Vse specializirane agencije so tako ali drugače njen podporni steber, pa naj si gre za finančne in kreditne tokove, telekomunikacije, patentno pravo, znanost in tehnologijo, ali pa za delavske pravice. Tretjič. Brez OZN ni razvoja mednarodnega prava. Kdo, če ne OZN in njeni organi, ali z njimi povezane institucije (sodišča, tribunali) silijo vse, vključno s tistimi poglavarji držav, ki nimajo trohice spoštovanja do svojih državljanov, razumeti, da tudi v mednarodni skupnosti veljajo pravila, ki jih je enostavno prepovedano kršiti? Četrtič. Biti brez OZN je biti brez humanitarnih akcij. Nevladne organizacije ne zmorejo vsega same. Številne institucije sistema OZN na različne načine skušajo vsaj deloma poskrbeti za potrebe tistih, ki ne zmorejo. UNICEF, na primer, je odločilno prispeval k naporom za odpravo otroške paralize in morda ni daleč dan, ko bo ta huda bolezen popolnoma odpravljena. Petič. Brez OZN ni napredka pri razvoju morale in vrednot, ki ščitijo človekovo dostojanstvo. OZN oz. njegove institucije so osemkratni prejemniki Nobelovih nagrad. Urad Komisarja Združenih narodov je to prestižno nagrado dobil celo dvakrat. Nobelove nagrade so nasploh svojevrstno priznanje proaktivni vlogi OZN v razvoju mednarodnih odnosov. Mednarodna agencija za jedrsko energijo je Nobelovo nagrado dobila leta 2005, ko je jedrska kriza spet postala realen politični problem. Leta 2007 je nagrado dobil Medvladni panel za podnebne spremembe in to v času, ko je bilo dokončno, tudi zaradi znanstvenikov, ki so za OZN pripravljali številne ekspertize, jasno, da je globalno segrevanje treba vzeti resno.

Nepravično je torej trditi, da OZN človeštvu dela zgolj slabo ali zlo. Prav nasprotno, zelo težko je našteti, kaj vse je tisto dobro, kar Organizacija naredi za mednarodno skupnost in za okolje, v katerem živimo. Otroci, pravijo, so naše največje bogastvo. V Združenih državah Amerike poznajo noč čarovnic. Komercialna razvada, ki smo se je nalezli tudi pri nas. A predstavljajte si, da otroci, ki našemljeni trkajo na vrata sosedov, namesto sladkarij izprosijo nekaj drobiža za otroke v stiski? V ZDA na ta način UNICEF letno zbere kar okoli tri milijone dolarjev. Tudi Slovenija v proračun UNICEF-a letno prispeva okoli 3 milijone dolarjev. In se, ko gre za prispevek države per capita, vedno nahaja nekje med prvo dvajseterico držav na svetu.

Odgovor na vprašanje, kaj torej OZN manjka, da bi lahko bila naša in edina, je klišejski: volja držav. Naj pomagam dodatno izlizati tisti znameniti stavek kar nekaj generalnih sekretarjev OZN, da bo Organizacija tako močna, kot bodo to hotele njene članice. Da, je kliše, a kliše z mnogo vsebine in s pomembnim opozorilom. Države s tem, ko uveljavljajo svoje nacionalne interese na vsak način in s čim manj kompromisa, delajo trojno škodo. Najprej jo povzročajo sebi in svojim prebivalcem, saj ne dosežejo vsaj suboptimalnega dogovora glede ključnih problemov, še posebej tistih najvišjega političnega ranga. Povzročajo jo Organizaciji, ki jo različne javnosti posledično in pomotoma razglašajo kot neučinkovito in krivo za vse probleme tega sveta. Povzročajo jo mednarodni skupnosti, ki zaradi nezmožnosti dogovorov držav trpi vse krivice, ki smo jim dandanes priča v svetu.

To škodo konkretno občutimo na vsakem koraku, z vsako stranjo časopisa, ki ga odpremo, z vsako spletno stranjo, ki jo kliknemo. Nobena skrivnost ni, da je Bližnji vzhod eno izmed ključnih žarišč in da spada med probleme najvišjega političnega ranga. Bo recimo aroganca Izraela zaradi njegove velike relativne moči v regiji kaj prispevala k izboljšanju odnosov Arabcev z Izraelom? Bo radikalizem Hamasa v čemer koli prispeval k zgraditvi zaupanja med dvema narodoma in dvema verama na tem območju? Komu je v interesu perpetuiranje tega konflikta v nedogled? Morda tudi državam članicam OZN? Kaj na to porečejo stotisoči civilistov, ki živijo v človeka nedostojnih razmerah in ki so navsezadnje primeren material za bodoče mlade, verujoče v lepše življenje, do katerega, tako jih učijo, lahko pridejo le prek kraje življenja drugim?

Drugič. Razlike med razvitimi in nerazvitimi. Tunel, ki je temačen kot še nikoli doslej in kjer zaradi pomanjkanja luči na koncu tunela postajamo že klavstrofobični. Pogosto smo opominjani na še vedno pereč problem lakote v državah v razvoju. Eden milenijskih ciljev je do leta 2015 razpoloviti število tistih, ki jim grozi lakota. Toda število takih se je po podatkih OZN celo dvignilo. Sedaj se ta številka giblje okoli ene milijarde ljudi. Lahko bi se čez šest let spet zbrali skupaj in, to si upam trditi že sedaj, ugotavljali, kako daleč je še ta milenijski cilj. Pa ne gre za to, da ga države ne bi mogle doseči. Gre za to, da ga sploh ne bodo dosegle. Kajti ta cilj ni na vrhu prioritetne liste problemov, ki jih je treba reševati. Revni in šibki predstavljajo moralnega mačka, predstavljajo slabo vest močnejšim in bogatejšim. Slabo vest, ne pa prioritete.

Četrtič. Globalno segrevanje. Prej smo omenili Bližnji vzhod, še posebej pa Izraelce in Palestince, vpletene v večni spor, brez rešitve na obzorju. Prava bizarnost tega problema je v tem, da se obema sprtima stranema utegne zgoditi, da njun konflikt dejansko na debelo prekrije prah. Toda ne zaradi večnosti njunih medsebojnih spopadov, ampak preprosto zato, ker bo tam zmanjkalo, ne politične volje, ne streliva, ampak – vode. Če se bo trend globalnega segrevanja nadaljeval na način, kot se kaže zdaj, pravijo znanstveniki, bo Bližnji vzhod med najbolj ogroženimi regijami. In vendar ni zaslediti, da bi Izrael in Hamas, ali sploh celotna bližnjevzhodna regija, na vrh svojih prioritet postavili okoljska vprašanja, ki vedno bolj postajajo tudi varnostna vprašanja. Kopenhagen bo pokazal, če smo vsaj na globalni ravni dosegli kak radikalen miselni premik v tej smeri. Mnogi med nami nismo optimisti. Pa četudi se je na temo globalnega segrevanja začel sestajati celo sam Varnostni svet Združenih narodov.

Države članice OZN se še ne zavedajo resno svoje odgovornosti za stanje, v katerem je OZN in za negativno podobo, ki jo ta organizacija prepogosto in po krivici ima. Če bi se je zavedale, potem ne bi bilo OZN prepuščeno, da sama znajde, kakor ve in zna v svoji skrbi, da javnost čim več ve in zve o njej in njenih dejavnostih. Če bi se je zavedale, potem informacijske pisarne Združenih narodov ne bi bile finančno tako podhranjene. Če bi se je zavedale, potem bi zastave OZN visele na vseh upravnih zgradbah držav članic. Si je težko zamisliti, vzemimo, da bi zastava OZN visela na predsedniški palači Republike Slovenije, na vladnih poslopjih, na šolah, da bi ta zastava vihrala skupaj s slovensko zastavo in zastavo Evropske unije? Po mojem niti ne – le zakonodajo bi bilo treba prilagoditi. Slovenija pa bi s to simbolično gesto naredila pomemben korak v utrjevanju svojega zunanjepolitičnega kreda: stabilna mednarodna skupnost, utemeljena na ohranitvi mednarodnega miru in varnosti, trajnostnega razvoja in vladavine mednarodnega prava. Vse to, kar Združeni narodi so.

A pustimo državo ob strani. Nad njo smo prepogosto razočarani. Še dobro, da smo država tudi ljudje, še posebej, če si ne pustimo vzeti tistega, kar nas ločuje od politikov, to pa je videti nekoliko dlje od pragmatičnih interesov. In ravno v tem nepragmatizmu je prostor za premisleke in nove ideje, ideje, ki so edino pravo gorivo za napredek sveta, v katerem živimo. Zato je prispevek prejemnic in prejemnikov Zoretove nagrade k poznavanju in razumevanju OZN, za vse nas tako zelo pomemben. Nagrade, ki so jih prejeli, ne kaže razumeti zgolj kot priznanje za kvaliteto njihovih raziskovalnih naporov, ampak tudi kot spomin ter opomin. Kot spomin zato, ker so se odločili, nekje na njihovi karierni poti, delček časa posvetiti problematiki Organizacije združenih narodov oz. z njo povezanimi institucijami in problemi. Spomin, ki bo z nagrado, ki so jo dobili, večno njihov. Spomin, na katerega so in bodo, verjamem, ponosni. Kot opomin pa zato, ker si ne njihovih preteklih ne njihovih prihodnjih karier brez OZN in tega, kar v svetu je, kar predstavlja, z vsemi njenimi omejitvami, že danes ni mogoče več zamisliti. Sodobni globalni red se bo spreminjal. Toda globalni red brez OZN je globalni red brez idejne in institucionalne hrbtenice. Je red, ki bi grozil, da postane nered. OZN res še ni razumljena kot 'univerzalna naša'. Toda z zagovorništvom ideje, ki jo organizacija predstavlja – ideje miru in varnosti – utegne to v prihodnosti postati. Prepričan sem, da bodo postali in ostali njeni zagovorniki tudi prejemnice in prejemniki Zoretovih nagrad.

Opomba: red. prof. dr. Zlatko Šabič je visokošolski učitelj na Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani (revidirana različica nagovora je bila objavljena v tedniku Mladina, št. 1, 8. januarja 2010).

Kategorija: