Ljudje si ne želijo le preživeti

Lucien Masumbuko: učenec, ki je deležen učne podpore na šoli v Demokratični republiki Kongo (vir: OCHA, Gemma Cortes)V naslednjem desetletju bo večina najbolj ranljivih ljudi na svetu živela v nestabilnih in od konfliktov prizadetih mestih in državah. Če se bodo sedanji trendi nadaljevali, bodo konflikti še naprej porabili okrog 80 odstotkov vseh humanitarnih sredstev, kar pomeni več bilijonov dolarjev, ki bi se jih lahko porabilo neposredno za razvoj. Leta 2014 so vojne prizadejale več kot 13 odstotkov svetovnega gospodarstva. Dolgotrajno nasilje in konstantna nestabilnost bosta vodili do izgubljenih generacij mladih, izgubljenih življenj in številnih priložnosti. Najti moramo boljši pristop, da ne rešujemo življenja le danes, ampak tudi rešujemo temeljne vzroke nestabilnosti in konfliktov ter na dolgi rok gradimo odporne skupnosti.

Naša prizadevanja morajo biti podprta z močnim političnim vodstvom, ki konflikte preprečuje in rešuje. Če tega ni, so človeški in finančni stroški preprosto previsoki. Odsotnost politične rešitve od Sirije do Iraka ter naprej do Srednjeafriške republike pomeni resne izzive za naša humanitarna prizadevanja, hkrati pa se poraja vprašanje, kaj lahko sploh dosežemo samo s humanitarnimi ukrepi.

Pri odpravi nestabilnosti so mednarodni voditelji, Združeni narodi (ZN) in civilna družba z Agendo za trajnostni razvoj do leta 2030 pisali zgodovino. Z njo smo se zavezali, da ne bomo nikogar spregledali in najprej dosegli prav najbolj ranljive. Mednarodni voditelji so obljubili, da bodo v ospredje vseh razvojnih prizadevanj dali potrebe najbolj ranljivih ljudi. Uresničiti to obljubo pomeni tudi uresničiti vizijo generalnega sekretarja ZN, da prvi svetovni humanitarni vrh, ki bo potekal 23. in 24. maja v Istanbulu, tudi uspe. To pomeni, da se premaknemo iz zagotavljanja pomoči v odpravo potreb.

Če želimo to doseči, moramo nehati misliti na humanitarno pomoč in razvoj kot zaporedje. Namesto tega moramo najti nove načine za celovito zmanjšanje ranljivosti in tveganj ter resne humanitarne potrebe reševati v skladu s humanitarnimi načeli. Ta premik v razmišljanju bo popolnoma spremenil naš sedanji model, v katerem humanitarne, razvojne, mirovne, varnostne in druge ustanove delajo na različnih projektih hkrati, v različnih časovnih okvirih in z omejenimi proračuni znotraj iste skupnosti. Namesto tega bodo nacionalne vlade, humanitarne in razvojne agencije, civilna družba in zasebni sektor sodelovale med seboj, si določile skupne cilje in pričakovane rezultate za več zaporednih let. Seveda tam, kjer bo to možno operativno izvesti.

Slednje bo od nas zahtevalo transparentnost pri razvoju skupnega razumevanja vsakokratnih tveganj in ranljivosti ljudi. Hkrati si bomo morali postaviti skupne prioritete, kako ta tveganja odpravljati in v kakšnem vrstnem redu. Vsak izmed nas bo moral premagati institucionalne ovire in glede na kontekst načrtovati svoje delo iz vidika, kdo ponuja najboljše storitve in ima največ izkušenj.

Končati želimo kratkoročne projekte, ki potekajo iz leta v leto. Takšni humanitarni projekti so v zadnjih desetletjih prevladovali. Bili so brez resne strateške podlage in konkretnih rezultatov za ciljne populacije. V primerih Demokratične republike Kongo, Somalije in Sudana smo letne pozive po pomoči razglašali 13 let zapored. Ljudje si ne želijo le preživeti. Pravzaprav si želijo izboljšati lastno življenje in življenje njihovih otrok. Dolgoročno izboljšanje življenjskih razmer zahteva pristna partnerstva z lokalnimi akterji, ki temeljijo na zaupanju, trajnostni podpori ter izmenjavi virov in znanj.

Partnerji morajo podpreti obstoječe nacionalne in regionalne institucije ter povečati in dopolniti njihove zmogljivosti, kadar je to potrebno. Cilj ni nadomestiti nacionalne sisteme s kompleksnimi mednarodnimi. Pri tem moramo ohraniti humanitarna načela nevtralnosti, nepristranskosti, neodvisnosti in človečnosti. V pravem kontekstu morajo humanitarni programi, ki delujejo kot viri financiranja dejavnosti, postati pravilo, ne izjema. Nadgrajevati morajo nacionalne in regionalne mreže, ki krepijo socialno-varstvene sisteme. Organizacija World Vision International in mnoge druge ponujajo denarno pomoč za raznolike potrebe v Libanonu, Jordaniji, Južnem Sudanu in Nepalu. Denarna pomoč bo vedno bolj pomembna za krepitev odpornosti in dostojanstva otrok, družin in celotnih skupnosti, ki jih prizadenejo takšne in drugačne nesreče.

Hkrati moramo spremeniti naš način, kako vlagamo v zmanjševanje ranljivosti. Zdrava pamet nam narekuje, da ukrepamo hitro in ne čakamo na poln razcvet določene krize. Celovito večletno financiranje bo omogočilo boljše strateško načrtovanje, ki bo imelo dejanski vpliv. Sedanji model se namreč osredotoča na trenutne zmogljivosti določenih agencij. Potrebujemo transparentnost srednjeročnih ciljev, preko katerih bomo lahko presojali, ali resnično zmanjšujemo določene potrebe ljudi. Da bomo vse to dosegli, moramo prenehati podpirati izolirane projekte, ki ustvarjajo razdrobljenost storitev in podaljšujejo kaos po določeni krizi.

Tako podjetja, civilna družba, verske skupine kot mladi imajo ključno vlogo pri premoščanju razkoraka med humanitarno pomočjo in razvojem. Urad ZN za usklajevanje humanitarnih aktivnosti (OCHA) in organizacija World Vision International sta povezana z različnimi partnerji, ki omogočajo boljše rezultate. Primeri so raznoliki in vključujejo zasebni sektor v Vzhodni Afriki, verske skupine v Zahodni Afriki, kot del odziva na ebolo, ter voditelje organizacij civilne družbe in mlade v Srednjeafriški republiki. Prepričani smo, da bo okrepitev teh partnerstev po svetu povečala kakovost, doseg in učinkovitost naših storitev.

Če začnemo z zavezami, ki jih bomo sprejeli na svetovnem humanitarnem vrhu, se moramo vsi strinjati, da bomo prenehali samo z zagotavljanjem oskrbe za najbolj ranljive ljudi. Namesto tega jih moramo poslušati v njihovih pozivih po samozadostnosti in jim na dolgi rok pomagati pri zmanjševanju njihove ranljivosti. Na svetovnem humanitarnem vrhu bo organizacija World Vision podala močno zavezo na področjih financiranja, urbanih odzivov, inovacij, varstva otrok, izgradnje miru in partnerstev. Generalni sekretar ZN poziva k močnim zavezam na strani svetovnih voditeljev, donatorjev, podjetij, vlagateljev in humanitarnih organizacij. Vsi skupaj moramo izvesti potrebne spremembe, da ne bomo nikogar spregledali in enkrat za vselej odpravili razkorak med humanitarno pomočjo in razvojem.

Avtorja:

Stephen O'Brien, koordinator humanitarnih operacij Združenih narodov in generalni podsekretar Združenih narodov za humanitarne zadeve; in

Kevin J. Jenkins, predsednik in izvršni direktor organizacije World Vision International.

Objavljeno v Večeru.

Kategorija: