Haaškemu sodišču se letos izteka mandat

Z letom 2016 se mandat izteka Mednarodnemu kazenskemu sodišču za vojne zločine storjene na območju nekdanje Jugoslavije (polno ime: International Tribunal for the Prosecution of Persons Responsible for Serious Violations of International Humanitarian Law Committed in the Territory of the Former Yugoslavia Since 1991), znanem tudi kot Haaško sodišče, ki ga je Varnostni svet Združenih narodov ustanovil 25. maja 1993 kot odziv na množična vojna grozodejstva na Hrvaškem in v Bosni in Hercegovini. Kot je napovedal nekdanji predsednik in trenutni stalni sodnik Sodišča Theodor Meron je kot zadnje dejanje sodišča predviden izrek sodbe Mladiću junija 2016.

Haaško sodišče je bilo prvo mednarodno sodišče za vojne zločine, ki je bilo ustanovljeno po Nürnbergu in Tokiu, in prvo mednarodno sodišče, ki ga ustanovili Združeni narodi. Na njegovo ustanovitev je pomembno vplivalo tudi medijsko poročanje o ubitih, ranjenih, mučenih, pohabljenih in spolno zlorabljenih civilistih.

Sodišče ima pristojnost, da vodi postopke zoper posameznike v štirih primerih: hude kršitve Ženevskih konvencij 1949, kršitve prava vojne, genocid in zločini zoper človečnost.

Sodišče nima pristojnosti soditi državam za kazniva dejanja agresije ali kazniva dejanja zoper mir; ti skupini kaznivih dejanj sta pod pristojnostjo Mednarodnega kazenskega sodišča. Glede pristojnosti Sodišča je pomemben tudi sedmi član statuta, ki pravi, da osebe, ki so organizirale, naročila, storile ali kako drugače pomagale pri načrtovanju ali izvedbi prej omenjenih zločinov, odgovarjajo za storitev le-teh. Kljub temu, da imajo Haaško sodišče in domača sodišča sodno pristojnost v primeru resnih kršitev mednarodnega humanitarnega prava, ki so bile storjene v nekdanji Jugoslaviji, lahko Haaško sodišče uveljavlja svoj primat in prevzame preiskave in sodne procese domačih sodišče v kateri koli fazi, če lahko dokaže, da je to v interesu zagotavljanja mednarodnih pravic.

Sodišču je bil dan mandat, da sodi o zločinih zagrešenih v desetletnem obdobju med letom 1991 in 2001, napisanih je bilo več kot 161 obtožnic za nekdanje najvišje predstavnik jugoslovanske politike. Med drugim so se na zatožni klopi znašli predsedniki, premierji, generali, notranji ministri in vidni predstavniki policije in vojske.

Statut sodišča v 11. členu določa sestavo sodišča, le-to sestoji iz senatov, ki jih sestavljajo trije sodeči senati in en pritožbeni senat, tožilca in tajništva, ki služijo tako senatom kot tožilcu.

Senate sestavlja šestnajst neodvisnih in stalnih sodnikov, pri čemer velja omejitev, da dva izmed njih ne smeta biti državljana iste države. Tem sodnikov se lahko pridruži še največ devet sodnikov, ki sodelujejo le v posameznih ali posebno dodeljenih primerih. Sodnike voli Generalna skupščina ZN, s seznama, ki ga oblikuje Varnostni svet. Senat predstavljajo največ trije stalni in največ šest posebnih sodnikov hkrati. V vsakem senatu se izmed stalnih sodnikov izvoli predsednika senata.

Pritožbeni senat sestavlja sedem stalnih sodnikov, a v primeru pritožbe zaseda senat v sestavi petih sodnikov. Pritožbenemu senatu predseduje predsednik mednarodnega sodišča, ki ga izvolijo stalni sodniki izmed svojih članov. Poleg stalnih sodnikov sestavljata pritožbeni senat še dva sodnika Mednarodnega sodišče za Ruando, ki s tem postanega stalna sodnika mednarodnega sodišča, določi ju predsednik Mednarodnega sodišča za Ruando.

Tožilec je pri svojem delu samostojen organ sodišča in ne sme zahtevali ali prejemati navodil od katere koli vlade ali druge institucije. Odgovoren je za preiskave in kazenski pregon oseb, ki so bile od 1. januarja 1991 domnevno odgovorne za hude kršitve humanitarnega prava na območju nekdanje Jugoslavije. Tožilca imenuje Varnostni svet na predlog Generalne skupščine.

Naloga tajništva je odgovornost za pomoč in upravljanje mednarodnega sodišča, ki ga vodi tajnik. Po mnenju predsednika sodišča ga imenuje Generalna skupščina. Tajniku pri delu pomaga strokovno osebje.

Dragan Nikolić je bil prvi proti kateremu je haaško sodišče vložilo obtožnico. Nikolić je bil leta 1994 vodja bosansko-srbskega koncentracijskega taborišča Sušica. Leto kasneje je bilo proti bosanskim Srbom vloženih 21 zahtev za pregon. Osumljeni so bili vojnih grozodejstev proti hrvaškim civilnim zapornikom, a jim nobenega izmed njih ni uspelo aretirati še istega leta. Novembra 2006 je sodišče prvič izreklo dosmrtno kazen zapora. Ta je doletela generala Stanislava Galiča, ki je bil obsojen storitve vojnih zločinov med leti 1992 in 1995.

Za najbolj odmevno sojenje je poskrbel Slobodan Milošević, ki je bil med drugim osumljen genocida v Bosni, deportacije 800.000 Albancev iz Kosova, umorov na stotine kosovskih Albancev, na stotine ne srbskih državljanov na območju Hrvaške in Bosne in Hercegovine, preganjanja na podlagi politične, rasne in verske opredeljenosti, mučenja in uničevanja zgodovinskih spomenikov. Aretirali so ga leta 2001, dve leti po tem ko je bila spisana obtožnica, razvpito sojenje se je začelo leta 2002, na katerem se je Milošević, ki se je branil sam, vztrajal, da je nedolžen.

Sodišče je za predstavitev primera porabilo dve leti, Milošević pa je pred izrekom sodbe v priporu umrl zaradi zastoja srca. Zaradi okoliščin njegove smrti pa so se pojavila različna namigovanja, da je Milošević svojo smrt povzročil sam z jemanjem napačnih zdravil.

Po njegovi smrti mu je njegova vdova Mirjana Marković stopila v bran in decembra izdala avtobiografijo z naslovom Bilo je ovako, v kateri je opisala svoje spomine, življenje z Miloševićem in življenje v izgnanstvu, med drugim zapisala, da so vsi imeli napake, le on ne.

Po neuspešnemu sodnemu procesu proti Miloševiću so številne organizacije in mediji začeli opozarjati, da sodišče svoje naloge ne opravlja, saj največji zločinci ostajajo na prostosti. Pojavile pa so se tudi govorice, da sodišče sicer ve, kje sta Ratko Mladić in Radovan Karadžić, a da jih pri sodnem procesu omejujejo ZDA. Karadžićevo izmikanje aretacije pa je dobilo veliko pozornosti tudi zaradi podpore bosanskih Srbov na javnih shodih. Karadžić je v mednarodni skupnosti postal zanimiv zaradi dolgotrajnega skrivanja pod lažnimi identitetami, tako naj bi se na Dunaju izognil aretaciji, ko je živel pod lažnim imenom Peter Glumac in prodajal naravna zdravila. Aretiran je bil junija 2008, ko se je predstavljal kot dr. Dragan David Dabić, alternativni zdravilec, ki je predaval, imel svojo spletno stran in ponujal pomoč pri spolnih težavah in motnjah. Karadžić je kljub aretaciji, poskušal s oteževanjem dela sodišča, ker se ni želel udeleževati zaslišanj, mu je sodišče dodelilo odvetnika po uradni dolžnosti.

Tako kot Karadžić je tudi Ratko Mladić uporabljal lažne identitete, a za razliko od Karadžića ni spremenil svojega videza s pomočjo brade ali daljših las. Mladić se je poskušal izogniti sojenja zaradi slabega zdravstvenega stanja, a mu to ni uspelo, saj se je sojenje zoper njega že začelo.

Medijsko odmevno je bilo tudi sojenje Vojislavu Šešelju, ki je pred Sodiščem prebral vulgarno pismo, v katerem je Carlo Del Ponto, ki je bila leta 2000 imenovana za glavno haaško tožilko, označil za prostitutko, ker mu sodišče ni dovolilo, da si sam izbere odvetnika, je gladovno stavkal 28 dni, na spletu je objavil štiri knjige v katerih je pisal o podatkih zaščitenih prič, le-teh ni želel objaviti, saj je kot je sam dejal, on lastnik spletnih strani in lahko počne z njimi, kar želi. Svoje nespoštovanje je izrazil tudi, ko med branjem obtožnice ni želel vstati in je sodniku dejal:"Zaradi vas naj vstanem? Saj niste normalni. Vi ste svetovna smet, kako naj jaz vstanem zaradi vas ... Jaz sem četniški vojvoda." Zaradi nespoštovanja sodišča je bil obsojen na zaporno kazen dveh let. Za nespoštovanje sodišča je sicer možna do sedemletna zaporna kazen in denarna do 100.000 evrov.

Za medijsko odmevne procese pa niso poskrbeli samo osumljeni pač tudi novinarji. Ena izmed njih je bila Florence Hartmann, dolgoletna dopisnica francoskega Le Monda za nekdanjo Jugoslavijo in tudi tiskovna predstavnica Carle del Ponto, glavne haaške tožilke za Ruando in Jugoslavijo, ki je bila nekaj časa predstavnica za medije mednarodnega kazenskega sodišča in njihova svetovalka za Balkan, si je od Haaga prislužila tožbo, ker naj bi v svoji knjigi Mir in kazen razkrila pravno argumentacijo v Miloševićevem procesu, kjer je sodišče po njenih besedah omejilo uporabo dokazov o Srebrenici, da bi preprečilo obsodbo Srbije zaradi genocida. Sama meni, da procese ovira nesodelovanje ameriških oblasti, ki ima s tega območja zbrane številne prisluhe, ki niso dostopni, ter tudi nepoznavanje kulture in jezika zaposlenih na sodišču. Dejala je, da sodniki "niso znali upoštevati propagande, brati med vrsticami in razumeti, kaj nekatere formulacije pomenijo. Niso znali interpretirati določenih incidentov, ki so se jim zdeli nepovezani, čeprav je šlo za jasne manipulacije. Sklicevali so se na to, da nimajo ukaza, ki bi naročal poboje, in samo ljudje iz nekdanje Jugoslavije bi jim tukaj lahko pomagali." Zaradi omenjenega dela je bila obsojena na denarno kazen sedem tisoč evrov.

Tudi nekdanja glavna tožilka sodišč za Ruando in Jugoslavijo Carla del Ponte je po prenehanju svoje funkcije izdala knjigo z naslovom Gospa tožilka: soočenja z najhujšimi zločinci človeštva in s kulturo nekaznovanosti: spomini Carle Del Ponte s Chuckom Sudeticom, za katero si marsikdo želi, da ne bi bila nikoli napisana, saj v njej med drugim razkriva, kaj so ji na uradnih in neuradnih srečanjih zaupali srbski uradniki in šefi služb. Razkrila je podrobnosti o Mladiću in Karadžiću ter o poskusil velikih sil, da bi prikrili dokaze.

Že od ustanovitve so sodišču očitali političnost. Čeprav ima le-to v statutu zapisano neodvisnost, se politiki ni dalo izogniti, saj je bilo od pripravljenosti sodelovanja držav z prizadetih območji odvisni poteki sojenj. Političnost se je odražala tudi pri prijetju obtožencev, saj so več najpomembnejših – od hrvaškega generala Anteja Gotovine do bivšega političnega in vojaškega voditelja bosanskih Srbov Radovana Karadžića in Ratka Mladića – države izročile šele zaradi pritiskov v okviru napredovanja na poti v EU.

Tako so zadnjega, 161. obtoženca, prijeli šele julija 2011, le malo prej pa kot predzadnjega po 16 letih skrivanja Ratka Mladića, krivca za genocid v Srebrenici.

Sodišče je za časa svojega doseglo veliko. Eden izmed najpomembnejših dosežkov so nedvomno bile pričanja žrtev kaznivih dejanj, ki so imele priložnost, da javno spregovorijo o grozotah, ki so jih doživele. Sodišče hrani njihove izpovedbe v prepisih in v obliki video posnetkov. Haaško sodišče je oblikovala dejstva o zločinih, ki segajo onkraj razumnega dvoma na podlagi natančnih pregledov izjav prič, forenzičnih podatkov in pogosto javno ne videnih posnetkov. Sodbe so prispevale k natančnejšim ugotovitvam zgodovinskega dogajanja, ovrgle zanikanje in dvom.

Od svoje ustanovitve naprej je Haaško sodišče prispevalo k razvoju mednarodnega humanitarnega prava, s svojim delom pa je navdihnilo nastanek drugih mednarodnih sodišč, vključno z Mednarodnim sodiščem za Ruando, Posebnim sodiščem za Sierro Leono in Mednarodnim kazenskim sodiščem. Na zatožno klop je pripeljalo nekatere najodgovornejše za vojne zločine, ki so jih med letoma 1991 in 2001 zagrešili nad pripadniki različnih narodov na Hrvaškem, v Bosni in Hercegovini, Srbiji, na Kosovu in v Makedoniji. S tem je končalo politiko nekaznovanosti najvišjih predstavnikov držav in vojsk ter v mednarodnem pravu postavilo temelje za zdaj uveljavljeno normo reševanja konfliktov o tem, da se voditeljem sodi za množične zločine.

Kljub temu, da Slovenija kot republika nekdanje Jugoslavije prav tako spada pod teritorialno pristojnost sodišča, proti Sloveniji ali njenim državljanom ni bil sprožen noben postopek, saj je bilo ugotovljeno, da se tovrstni zločini na ozemlju Slovenije niso zgodili.

Pripravila: Andreja Friškovec

Kategorija: