Velika priložnost Haitija

Članek Ban Ki-moona, generalnega sekretarja ZN

Če obiščemo Haiti, ni neobičajno, da se srečamo z revščino. Ob zadnjem obisku tega dela sveta v družbi nekdanjega predsednika ZDA, Billa Clintona, pa sem videl priložnost za napredek.

Haiti še vedno pesti skrajna revščina. Najprej mora prebroditi posledice lanskoletnih uničujočih orkanov, kaj šele desetletja pogubne diktature. Sedaj lahko pritrdimo besedam predsednika Renéja Prévala, ki je rekel: “Haiti je pred svojo prelomnico.” Država lahko nazaduje in zdrsne v še večjo bedo, s tem pa žrtvuje svoj napredek in dosedanje trdo delo skupaj z Združenimi narodi (ZN) in mednarodno skupnostjo. Po drugi strani pa lahko dosežemo bolj svetlo in obetajočo prihodnost.

Naslednji teden, 13. in 14. aprila, se bodo v Washingtonu zbrali večji mednarodni donatorji in razpravljali o bodoči pomoči tej nesrečni deželi, prizadejani od naravnih sil, nad katerimi nima nadzora. Na prvi pogled zgleda, kot da ni razlogov za optimizem. Finančna kriza je oklestila proračune razvojnih pomoči. Težave Haitija, kot so neizmerna rast populacije, akutno pomanjkanje hrane in osnovnih življenjskih potrebščin ter degradacija okolja, se zdijo nepremostljive.

Kljub omenjenim dejstvom ima Haiti boljše možnosti kot katerakoli ekonomija v vzponu, vendar ne samo pri prevetritvi trenutnih ekonomskih razmer, ampak tudi pri možnostih za napredek. Priložnost je v lani izglasovani novi trgovinski zakonodaji ZDA, ki odpira Haitiju velike možnosti za razvoj.

Zakon se imenuje HOPE II in Haitiju ponuja dostop do ameriškega trga brez carin in kakršnih koli kvot za nadaljnjih devet let. Nobena druga država ne uživa podobnih ugodnosti. To je dobra osnova, na kateri se da graditi. Predstavlja priložnost za konsolidacijo dosedanjega razvoja Haitija, s tem ko je država dosegla določeno stopnjo politične stabilnosti s pomočjo misije ZN za ohranjanje miru. Sedaj ima država možnost, da preseže odvisnost od pomoči in gre na pot resničnega gospodarskega razvoja. Za trenutno stanje izjemne brezposelnosti v državi, predvsem med mladimi, to najprej pomeni nova delovna mesta, kar je izjemnega pomena.

Moj posebni svetovalec za Haiti, razvojni ekonomist oxfordske univerze, Paul Collier, je tesno sodeloval z vlado pri izdelavi strategije. Slednja identificira ukrepe in politike, ki ustvarjajo delovna mesta in temeljijo predvsem na tradicionalnih močeh države, kot sta tekstilna industrija in kmetijstvo. Kot pomembnejša ukrepa lahko omenimo uzakonitev novih predpisov za zmanjšanje pristaniških pristojbin, ki so med najdražjimi v Karibih, in oblikovanje nekakšnega industrijskega 'grozda', ki bo lahko konkuriral globalnemu trgu.

V praksi to pomeni drastično povečanje izvoza v druge države, kar bo spodbudilo nove generacije tekstilnih podjetij v investicije in delovanje v tej državi. Z oblikovanjem dovolj velikega trga, ki bo omogočal ekonomije velikega obsega, se bodo lahko zniževali proizvodni stroški. Ko se bo presegel določen prag razvoja, lahko pričakujemo obdobje izjemne rasti gospodarstva, čigar rast bo omejevala le velikost kvalificirane delovne sile.

Mogoče se zdi načrt preveč ambiciozen za državo z 9 milijoni prebivalcev in 80 odstotkov ljudi, ki živijo z manj kot 2 ameriškima dolarjema na dan, ter polovici uvožene hrane. Kljub vsemu verjamemo, da bomo uspešni. Podobno zgodba se je odvila v Bangladešu, ki se ponaša s tekstilno industrijo, ki zaposluje 2,5 milijona ljudi. Tovrstnemu razpletu dogodkov smo bili priča tudi v Ugandi in Ruandi.

Na najinem potovanju s predsednikom Clintonom sva videla mnogo dobrih znamenj, malih in velikih, ki dajejo upanje. Obiskala sva osnovno šolo v predelu Cité Soleil, siromašnem delu glavnega mesta Port au Prince, ki je bil dolgo pod kontrolo nasilnih kriminalnih združb, dokler ga niso prevzele modre čelade ZN.

Dobro mi je delo, ko sem videl te otroke. Bili so dobro rejeni po zaslugi Svetovnega programa ZN za hrano. Še bolje, bili so srečni in so se učili, kakor se za otroke spodobi. To je predstavljalo znak boljših časov.

Obiskala sva tudi šolo, ki je namenjena nadarjenim študentom. Imenuje se HELP (Haitian Education Leadership Program) in izvaja univerzitetni štipendijski program. Z denarjem, ki se zbere v privatnem sektorju Združenih držav, se zagotavlja šolnine za najbolj revne otroke Haitija, ki drugače nikakor ne bi mogli obiskovati univerze. Vsi ti mladi ljudje gredo po poti uspešne kariere, ki jim zagotavlja dobro plačo. Tako začnejo obetajoče življenje in dejansko vsi ostanejo v svoji državi.

Tem mladim ljudem sem povedal, da jih vidim kot 'seme upanja', saj predstavljajo boljši jutri.

Za zunanjega opazovalca je osupljivo, kako majhne so ovire nasproti razvojnemu potencialu Haitija. Če obiščemo urejeno in učinkovito tovarno v prestolnici, se srečamo z delavci, ki zaslužijo 7 ameriških dolarjev na dan z izdelavo polo majic za izvoz, kar jih uvršča v srednji razred. Glede na HOPE II lastniki pričakujejo, da bodo lahko proizvodnjo podvojili ali potrojili v letu dni.

Vse našteto so razlogi, da bomo v Washingtonu zaprosili donatorje, naj ne zagotavljajo samo tradicionalne razvojne pomoči, ampak investirajo tudi v Haiti; to je zanj prava priložnost, da se povzdigne iz ene najbolj revnih držav v državo, ki ima pred sabo obetajočo prihodnost, gospodarski razcvet in resnično upanje.

Vir: Informacijska služba ZN na Dunaju

Kategorija: