Deklaracija o pravici in odgovornosti posameznikov, skupin in družbenih organizacij za spodbujanje in varstvo splošno priznanih človekovih pravic in temeljnih svoboščin

Sprejela jo je Generalna skupščina Združenih narodov 9. decembra 1998 z resolucijo A/RES/53/144.

Generalna skupščina,

potrjuje pomen, ki ga ima spoštovanje ciljev in načel Ustanovne listine Združenih narodov za spodbujanje in varstvo vseh človekovih pravic in temeljnih svoboščin za vse ljudi v vseh državah sveta,

ob upoštevanju Resolucije 1998/7 Odbora za človekove pravice z dne 3. aprila 19981, v kateri je odbor potrdil besedilo osnutka deklaracije o pravicah in odgovornosti posameznikov, skupin in družbenih organizacij za spodbujanje in varstvo splošno priznanih človekovih pravic in temeljnih svoboščin,

ob upoštevanju Resolucije Ekonomsko-socialnega sveta 1998/33 z dne 30. julija 1998, v kateri je svet Generalni skupščini priporočil sprejetje osnutka deklaracije,

zavedajoč se pomena sprejetja osnutka deklaracije v luči petdesete obletnice Splošne deklaracije o človekovih pravicah2,

1. je sprejela deklaracijo o pravici in odgovornosti posameznikov, skupin in družbenih organizacij za spodbujanje in varstvo splošno priznanih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, priloženo tej resoluciji;

2. poziva vlade, agencije in organizacije sistema Združenih narodov ter medvladne in nevladne organizacije, naj okrepijo svoja prizadevanja za širjenje deklaracije in pospeševanje njenega vsesplošnega spoštovanja in razumevanja ter prosi generalnega sekretarja, naj besedilo deklaracije vključi v naslednjo številko publikacije Človekove pravice: Zbirka mednarodnopravnih instrumentov.

85. plenarna seja
9. december 1998

PRILOGA

Deklaracija o pravici in odgovornosti posameznikov, skupin in družbenih organizacij za spodbujanje in varstvo splošno priznanih človekovih pravic in temeljnih svoboščin

Generalna skupščina

potrjuje pomen, ki ga ima spoštovanja ciljev in načel Ustanovne listine Združenih narodov za spodbujanje in varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin za vse ljudi v vseh državah sveta,

potrjuje tudi pomen Splošne deklaracije o človekovih pravicah2 in mednarodnih sporazumov o človekovih pravicah3 kot temeljnega elementa mednarodnih prizadevanj za spodbujanje vsesplošnega spoštovanja in upoštevanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter pomen drugih pravnih instrumentov o človekovih pravicah, sprejetih v okviru sistema Združenih narodov, pa tudi na regionalni ravni,

poudarja, da morajo vse članice mednarodne skupnosti skupno in posamično izpolnjevati svojo slovesno zavezo za pospeševanje in spodbujanje spoštovanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin za vse, brez kakršne koli razlike, vključno s tistimi, ki bi temeljile na rasi, barvi kože, spolu, jeziku, veri, političnem ali drugem prepričanju, nacionalnem ali socialnem poreklu, premoženju, rojstvu ali drugem položaju, in ponovno potrjuje, kako pomembno je doseči mednarodno sodelovanje za izpolnitev te zaveze v skladu z ustanovno listino,

priznava pomembno vlogo, ki ga imata mednarodno sodelovanje ter dragocen prispevek posameznikov, skupin in združenj za učinkovito odpravo vseh kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin narodov in posameznikov, vključno s tistimi, ki zadevajo množično, grobo ali sistematično kršenje kot je kršenje, ki temelji na apartheidu, vseh vrstah rasne diskriminacije, kolonializma, tuje prevlade ali zasedbe, agresije ali grožnje nacionalni neodvisnosti, narodni enotnosti ali ozemeljski celovitosti, in iz odklanjanja priznanja pravice narodov do samoodločne ter pravice vsakega naroda do popolne suverenosti nad svojim bogastvom in naravnimi viri,

priznava povezavo med mednarodnim mirom in varnostjo ter uživanjem človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ter se zaveda, da neupoštevanja ni mogoče opravičevati s pomanjkanjem mednarodnega miru in varnosti,

ponavlja, da so vse človekove pravice in temeljne svoboščine splošne, nedeljive, medsebojno odvisne in povezane, ter da jih je treba spodbujati in izvajati na pošten in pravičen način, brez škode za izvajanje vsake od teh pravic in svoboščin,

poudarja, da je država tista, ki je v prvi vrsti odgovorna in dolžna spodbujati in varovati človekove pravice in temeljne svoboščine,

priznava pravico in odgovornost posameznikov, skupin in združenj za spodbujanje spoštovanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter pospeševanje poznavanja slednjih, tako na nacionalni kot na mednarodni ravni

ter izjavlja:

1. člen

Vsakdo ima pravico, sam ali v povezavi z drugimi, spodbujati in si prizadevati za varstvo in udejanjanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin na nacionalni in na mednarodni ravni.

2. člen

  1. Vsaka država ima temeljno odgovornost in dolžnost varovati, spodbujati in izvajati človekove pravice in temeljne svoboščine, med drugim s sprejemanjem nujnih ukrepov za ustvarjanje pogojev, potrebnih na socialnem, ekonomskem in drugih področjih, ter pravnih jamstev, potrebnih za zagotovitev, da vse osebe pod njeno jurisdikcijo, posamično in v povezavi z drugimi, lahko te pravice in svoboščine uživajo v praksi.
  2. Vsaka država sprejema take zakonodajne, upravne in druge ukrepe, ki so potrebni za zagotavljanje učinkovitega jamstva pravic in svoboščin iz te deklaracije.

3. člen

Notranje pravo, skladno z Ustanovno listino Združenih narodov in drugimi mednarodnimi obveznostmi države na področju človekovih pravic in temeljnih svoboščin, je pravni okvir, v katerem naj se človekove pravice in temeljne svoboščine izvajajo in uživajo, in v katerem naj se vodijo vse dejavnosti za spodbujanje, varstvo in učinkovito izvajanje pravic in svoboščin iz te deklaracije.

4. člen

Nič v tej deklaraciji se ne razume kot oškodovanje ali zanikanje ciljev in načel Ustanovne listine Združenih narodov ali kot omejevanje ali odstopanje od določb Splošne deklaracije o človekovih pravicah2, mednarodnih sporazumov o človekovih pravicah in drugih mednarodnih instrumentov in zavez s tega področja.

5. člen

Za spodbujanje in varovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ima vsakdo, posamično ali skupaj z drugimi tako na nacionalni kot na mednarodni ravni, pravico do:

a) srečevanja ali mirnega združevanja;
b) ustanavljanja nevladnih organizacij, združenj ali skupin, pridruževanja k njim in sodelovanja v njih;
c) stikov z nevladnimi ali medvladnimi organizacijami.

6. člen

Vsakdo ima pravico, sam in skupaj z drugimi:

a) poznati, iskati, pridobiti, prejeti in imeti podatke o vseh človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah, vključno z dostopom do informacij, kako se take pravice in svoboščine izvajajo v domačem zakonodajnem, sodnem ali upravnem sistemu;

b) kot je določeno v veljavnih mednarodnih instrumentih o človekovih pravicah in drugih instrumentih, ki se uporabljajo, svobodno objavljati, deliti ali posredovati drugim stališča, informacije in spoznanja o vseh človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah;

c) preučevati, razpravljati, si ustvariti in imeti mnenje o spoštovanju vseh človekovih pravic in temeljnih svoboščin, tako v pravu kot v praksi, in s temi ter drugimi primernimi sredstvi pritegniti javno pozornost na ta vprašanja.

7. člen

Vsakdo ima pravico, posamično in skupaj z drugimi, razvijati nove ideje in načela o človekovih pravicah in o njih razpravljati ter zagovarjati njihovo sprejetje.

8. člen

  1. Vsakdo, brez diskriminacije, ima sam in v sodelovanju z drugimi pravico do dejanskega dostopa in udeležbe v organih oblasti svoje države in pri vodenju javnih zadev.
  2. To med drugim vključuje pravico, da posamično in skupaj z drugimi kritizirajo delovanje organov oblasti ter organizacij, ki delujejo na javnem področju, in predlagajo izboljšave ter opozarjajo na vse vidike njihovega delovanja, ki bi lahko ovirali ali preprečili spodbujanje, varovanje in udejanjanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

9. člen

  1. Pri udejanjanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin, vključno s spodbujanjem in varovanjem človekovih pravic, kot je navedeno v tej deklaraciji, ima vsakdo, sam in skupaj z drugimi, pravico do učinkovitih pravnih sredstev in varstva v primeru kršenja teh pravic.
  2. Zato ima vsakdo, katerega pravice ali svoboščine so domnevno kršene, osebno oziroma prek zakonito pooblaščenega zastopstva, pravico do pritožbe in do takojšnje preučitve na javni obravnavi pred neodvisnimi, nepristranskimi in pristojnimi sodnimi ali drugimi organi, ustanovljenimi v skladu z zakonom, ter od tega organa v skladu z zakonom pridobiti sklep, ki zagotavlja popravo, vključno z vsako pripadajočo odškodnino, če je šlo za kršitev pravic ali svoboščin te osebe, ter tudi uveljavitev morebitne odločbe in plačila brez neupravičene zamude.
  3. Enako ima vsakdo, sam in skupaj z drugimi, med drugim pravico do:

     

    a) pritožbe zaradi politike in ukrepov posameznih uradnikov in vladnih organov v zvezi s kršenjem človekovih pravic in temeljnih svoboščin, z vložitvijo peticije ali drugega primernega sredstva na pristojne domače sodne, upravne ali zakonodajne oblasti ali kateri koli drugi pristojni organ, zagotovljen s pravnim sistemom države, ki brez neupravičenega odlašanja odloča o pritožbi;

    b) udeležbe na javnih razpravah, procesih in sojenjih, da si ustvari mnenje o njihovi skladnosti z notranjim pravom in veljavnimi mednarodnimi obveznostmi in zavezami;

    c) ponujanja in zagotavljanja strokovne pravne pomoči ali drugih ustreznih nasvetov in pomoči pri zagovarjanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

  4. Z istim namenom in v skladu z veljavnimi mednarodnimi instrumenti in postopki ima vsakdo, sam in skupaj z drugimi, pravico do neoviranega dostopa do mednarodnih organizacij s splošno ali posebno pristojnostjo in do stika z njimi, da lahko prejema in preučuje sporočila o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah.
  5. Država opravi hitro in nepristransko preiskavo ali zagotovi, da bo preiskava opravljena vedno, kadar je podan razumen razlog za domnevo, da so bile človekove pravice in temeljne svoboščine kršene na katerem koli ozemlju pod njeno jurisdikcijo.

10. člen

Nihče ne sme z dejanjem ali opustitvijo dejanja, če se to zahteva, sodelovati pri kršenju človekovih pravic in temeljnih svoboščin in nihče zaradi zavrnitve takega dejanja ne sme biti izpostavljen kazni ali kakršnemu koli sovražnemu ravnanju.

11. člen

Vsakdo ima pravico, sam in skupaj z drugimi, do zakonitega opravljanja svoje dejavnosti ali poklica. Vsakdo, ki z opravljanjem svojega poklica lahko prizadene človeško dostojanstvo, človekove pravice ali temeljne svoboščine drugih, mora te pravice in svoboščine spoštovati in upoštevati ustrezne notranje in mednarodne standarde poklicnega ravnanja in poklicne etike.

12. člen

  1. Vsakdo se ima pravico udeležiti, sam in skupaj z drugimi, mirnih protestov proti kršenju človekovih pravic in temeljnih svoboščin.
  2. Država sprejme vse potrebne ukrepe, da pristojni organi zagotovijo varstvo pred nasiljem, grožnjami ali maščevanjem vsem tistim, ki so, posamično ali v skupini, zaradi uveljavljanja svojih zakonitih pravic po tej deklaraciji de facto ali de jure žrtev sovražne diskriminacije, pritiska ali kakršnega koli pristranskega dejanja.
  3. V zvezi s tem je vsakdo, sam in skupaj z drugimi, v skladu z notranjim pravom upravičen do učinkovitega varstva pri mirnemu upiranju ali nasprotovanju dejavnostim in ravnanju držav, vključno z dejanji opustitve, ki povzročijo kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ter nasilniškim dejanjem skupin ali posameznikov, ki vplivajo na uživanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

13. člen

Vsakdo ima v skladu s 3. členom te deklaracije, sam in skupaj z drugimi, pravico zahtevati, prejemati ali uporabljati vire v izključen namen spodbujanja in varovanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin z miroljubnimi sredstvi.

14. člen

  1. Država je odgovorna za sprejemanje zakonodajnih, sodnih, upravnih ali drugih ustreznih ukrepov, s katerimi bo spodbujala poznavanje državljanskih, političnih, ekonomskih, socialnih in kulturnih pravic pri vseh ljudeh, ki živijo pod njeno jurisdikcijo.
  2. Taki ukrepi lahko med drugim vključujejo:

    a) objavo in široko dostopnost nacionalnih zakonov in predpisov ter veljavnih temeljnih mednarodnopravnih instrumentov o človekovih pravicah;

    b) popoln in enakopraven dostop do mednarodnih dokumentov na področju človekovih pravic, vključno s periodičnimi poročili, ki jih država daje organom, ustanovljenim v skladu z mednarodnimi pogodbami o človekovih pravicah, katerih pogodbenica je, ter povzetkov razprav in uradnih poročil teh organov.

  3. Država zagotovi in, kjer je to primerno, podpira ustanavljanje in razvijanje novih neodvisnih nacionalnih institucij za spodbujanje in varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin na vsem ozemlju pod svojo jurisdikcijo, najsi bodo to varuhi, odbori za človekove pravice ali katera koli druga oblika nacionalne institucije.

15. člen

Država je odgovorna za spodbujanje in pospeševanje poučevanja o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah na vseh ravneh izobraževanja, njena odgovornost je tudi zagotoviti, da se v vse programe za usposabljanje pravnikov, policistov, oboroženih sil in državnih uradnikov vključijo ustrezni elementi poučevanja o človekovih pravicah.

16. člen

Posamezniki, nevladne organizacije in druge pomembne ustanove imajo pomembno vlogo pri ozaveščanju javnosti o vprašanjih, ki se nanašajo na vse človekove pravice in temeljne svoboščine, prek vzgoje, usposabljanja in raziskovanja na teh področjih, da bi še okrepili razumevanje, strpnost, mir in prijateljske odnose med narodi in med vsemi rasnimi in verskimi skupnostmi z upoštevanjem različnih družb in skupnosti, v katerih izvajajo svoje dejavnosti.

17. člen

Pri izvajanju pravic in svoboščin iz te deklaracije je vsakdo, sam in skupaj z drugimi, podrejen le omejitvam, ki so v skladu z ustreznimi mednarodnimi obveznostmi in jih zakon določa samo zato, da se zagotovi ustrezno priznanje in spoštovanje pravic in svoboščin drugih ter izpolnjevanje pravične zahteve po morali, javnem redu in splošni blaginji v demokratični družbi.

18. člen

  1. Vsakdo ima dolžnosti do skupnosti in v okviru skupnosti, in samo v njej je možen svoboden in celovit razvoj njegove ali njene osebnosti.
  2. Posamezniki, skupine, ustanove in nevladne organizacije imajo pomembno vlogo in odgovornost pri varovanju demokracije, spodbujanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter prispevanju k spodbujanju in napredku demokratičnih družb, ustanov in procesov.
  3. Posamezniki, skupine in nevladne organizacije imajo pomembno vlogo in odgovornost tudi glede primernega prispevka k podpiranju pravice vsakogar do socialnega in mednarodnega reda v katerem bodo pravice in svoboščine iz Splošne deklaracije o človekovih pravicah in drugih mednarodnih pravnih instrumentov lahko v celoti udejanjene.

19. člen

Nič v tej deklaraciji se ne sme razumeti tako, da kateremu koli posamezniku, skupini ali družbeni organizaciji ali državi daje pravico, da sodeluje v kateri koli dejavnosti ali stori katero koli dejanje, katerih namen je teptanje pravic in svoboščin iz te deklaracije.

20. člen

Nič v tej deklaraciji se ne sme razumeti tako, da državam dovoljuje podpirati in spodbujati dejavnosti posameznikov, skupin posameznikov, ustanov ali nevladnih organizacij, ki so v nasprotju z določbami Ustanovne listine Združenih narodov.

1 Glej Uradne zapisnike Ekonomsko-socialnega sveta, 1998, Dodatek št. 3 (E/1998/23), poglavje II, razdelek A.

2 Resolucija 217 A (III)

3 Resolucija 2200 A (XXI), priloga.