Knjižnica in čitalnica

Nekaj publikacij, ki se nahajajo v knjižnici in čitalnici Društva za Združene narode za Slovenijo, ki sta odprti vsak delavnik od 10. do 14. ure:

Društvene publikacije:

Društveni newsletter "pOZNavalec":

Združeni narodi:

Yearbook of the United Nations
Statistical Yearbook
World Economic Survey
Report on the World Social Situation
UN Monthly Chronicle
Le Courrier de l' UNESCO
ILO –  International Labour Review
FAO – Unasylva
UNDP – Choices  /  DPI
UNDP – Annual Report
UNDP – Human Development Report
UPDATE – UN Office for Drug Control and Crime Prevention
UNCHR Refugees
UNESCO Glasnik
UNICEF  Annual  Report  / UNICEF Slovenija
IAEA Bulletin
WHO  Press Release
Bulletin of the WHO  / Pisarna WHO
WHO – Note for the Press
UN Connections  / Glasila WFUNA
New World  / UNA UK
Vereinten Nationen  / UNA Deutschland
Destination UN / UNA The Republic of China

Tuja periodika:

Foreign Affairs
Le Monde Diplomatique
National Geographic
Newsweek
Scientific American
Profil
The Economist
Der Spiegel
Intelligent Jeune Afrique
L' Express
Paris Match
OECD Observer; Annual Report
New Statesman
Journal of International Relations

Domača periodika:

Delo
Dnevnik in Nedeljski dnevnik
Primorske novice;  Sobota
Nova revija
Teorija in praksa
Mladina
Mag
Naša žena
Planinski vestnik
Novi Matajur
Primorski dnevnik
Novice – slovenski tednik za Koroško

Diplomska, magistrska in doktorska dela

Društvo spodbuja tudi raziskovalno dejavnost na področju delovanja ZN. V ta namen vsako leto na dan ZN podelimo nagrade diplomskim in podiplomskim študentom za deset najboljših diplomskih del, doktorskih ali magistrskih disertacij s področja ZN.

Tukaj lahko najdete seznam nagrajenih prispevkov.

Leto 2013

Bohinc, Erazem: International space law: legal aspects of exploiting outer space (diplomska naloga, Evropska pravna fakulteta v Novi Gorici, mentor: doc. dr. Jernej Letnar Černič)

Debernardi, Denise: Mednarodnopravna analiza posredovanja v Libiji v letu 2011 s posebnim ozirom na odgovornost zaščititi (diplomska naloga, PF UL, mentorica: doc. dr. Vasilka Sancin)

Gak, Natali: Načelo uti possidetis (magistrska naloga, PF UL, mentorica: doc. dr. Vasilka Sancin)

Ivančič, Jakob: Omejitev sodne imunitete držav pred nacionalnimi sodišči v primeru kršitev peremptornih norm mednarodnega prava (diplomska naloga, PF UL, mentorica: doc. dr. Vasilka Sancin)

Lavrič, Natja: Primeri pred Posebnim sodiščem za Sierro Leone (diplomska naloga, PF UL, mentorica: doc. dr. Vasilka Sancin)

Petrović, Tamara: Srbija pred Meddržavnim sodiščem v Haagu kot primer pravnega paradoksa (diplomska naloga, PF UL, mentorica: doc. dr. Vasilka Sancin)

Prošek, Urška: Mednarodnopravni položaj in varstvo žensk v oboroženih spopadih (diplomska naloga, PF UL, mentorica: doc. dr. Vasilka Sancin)

Simončič, Katja: Mednarodno razvojno sodelovanje v luči pomanjkljive stopnje razvoja držav prejemnic pomoči (diplomska naloga, PF UL, mentorica: doc. dr. Vasilka Sancin)

Slak, Leon: Načelo teritorialnosti v nasledstvu finančnih obveznosti držav (doktorska disertacija, Evropska pravna fakulteta v Novi Gorici, mentor: red. prof. dr. Ernest Petrič, somentor: izr. prof. dr. Miha Pogačnik)

Tršar, Iza: Medorganizacijska diplomacija OVSE in Sveta Evrope: primer boja proti trgovini z ljudmi (magistrska naloga, FDV UL, mentor: prof. dr. Zlatko Šabič)

Leto 2014

Dolinšek, Klementina: United Nations Human Rights Council – History, Present, Future (diplomsko delo, Pravna fakulteta Univerze v Mariboru, mentor: prof. dr. Matjaž Tratnik)

Ilić, Katarina: Reforma Varnostnega sveta Organizacije združenih narodov (diplomsko delo, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, mentorica: doc. dr. Vasilka Sancin);

Kopač, Barbara: Legitimnost in legalnost delovanja mednarodnih organizacij v humanitarnih intervencijah (magistrsko delo, Fakulteta za družbene vede Univerze v Ljubljani, mentor: doc. dr. Milan Brglez)

Korošec, Tina: Uporaba brezpilotnih letal z vidika mednarodnega prava (diplomsko delo, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, mentorica: doc. dr. Vasilka Sancin)

Lah, Suzana: Status človekovih pravic v ustavnih ureditvah arabskih držav (magistrsko delo, Evropska pravna fakulteta v Novi Gorici, mentor: prof. dr. Arne Marjan Mavčič)

Nučič, Živa: Sodna imuniteta držav z vidika sodnega varstva (diplomsko delo, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, mentorica: prof. dr. Mirjam Škrk)

Prašnikar, Bernardka: Koncept odgovornosti zaščititi in njegova uporaba na primeru Libije (magistrsko delo, Fakulteta za družbene vede Univerze v Ljubljani, mentor: red. prof. dr. Anton Grizold)

Senković, Svit: Mednarodnopravna zaščita kulturnih dobrin v času oboroženih spopadov (diplomsko delo, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, mentorica: doc. dr. Vasilka Sancin)

Singer, Anže: Evropska vesoljska agencija kot medvladna organizacija in njen vpliv v mednarodnem in slovenskem okolju (diplomsko delo, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, mentorica: doc. dr. Vasilka Sancin)

Veber, Maruša: Vloga regionalnih mednarodnih organizacij pri zagotavljanju miru in varnosti v Afriki (diplomsko delo, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, mentorica: doc. dr. Vasilka Sancin)

Leto 2012

Abram, Edi: Vloga Mednarodnega odbora Rdečega križa pri zagotavljanju zaščite in pomoči žrtvam izraelsko-palestinskega spora (diplomsko delo, PF UL, mentorica: doc. dr. Vasilka Sancin)

Amarin, Laila: Gradnja judovskih naselbin na okupiranem palestinskem ozemlju z vidika mednarodnega prava (diplomsko delo, PF UL, mentorica: doc. dr. Vasilka Sancin)

Cerar, Janez: Transdisciplinary sustainable development/Transdisciplinarni trajnostni razvoj (magistrsko delo, EF UL, mentor: prof. dr. Bogomir Kovač)

Fortuna, Karmen: Univerzalna jurisdikcija in mednarodno pravo (diplomsko delo, PF UL, mentorica: prof. dr. Mirjam Škrk)

Jesenko, Luka: Sistem potrjevanja procesa Kimberley v mednarodni trgovini s surovimi diamanti (diplomsko delo, PF UL, mentorica: doc. dr. Vasilka Sancin)

Orlač, Sonja: U-topos tujčeve razlike (diplomsko delo, FF UL, mentorica: izr. prof. dr. Ksenija Vidmar Horvat)

Pregelj, Katja: Vprašanje morebitnih kršitev mednarodnega prava v imenu vojne proti terorizmu (magistrsko delo, Evropska pravna fakulteta v Novi Gorici, mentor: prof. dr. Ernest Petrič)

Radošević, Sonja: Uporaba oborožene sile v boju zoper terorizem na primeru uboja Osame bin Ladna s strani Združenih držav Amerike (diplomsko delo, PF UL, mentorica: prof. dr. Mirjam Škrk)

Smrekar, Robert: Razmerje prava OZN in prava EU skozi prizmo varovanja človekovih pravic (magistrsko delo, Evropska pravna fakulteta v Novi Gorici, mentor: doc. dr. Matej Avbelj)

Soršak, Anja: UNESCO-va konvencija o varovanju nesnovne kulturne dediščine na primeru metliškega obredja (magistrsko delo, FDV UL, mentor: red. prof. dr. Bogomil Ferfila)

Leto 2011

Kastelec, Ana: Svetovalno mnenje Meddržavnega sodišča v Haagu o enostranski razglasitvi neodvisnosti Kosova (diplomsko delo, PF UL, mentorica: asist. dr. Vasilka Sancin)

Lotrič, Jutra: Vloga in pomen depozitarja mednarodnih pogodb (diplomsko delo, PF UL, mentorica: asist. dr. Vasilka Sancin)

Mavrič, Jernej: Kadi – evropski »Solange« v odnosu do mednarodnega prava? (diplomsko delo, Evropska pravna fakulteta v Novi Gorici, mentor: doc. dr. Matej Avbelj)

Moggi, Mark Jo: Razmerja med organi OZN v odločitvah Meddržavnega sodišča (diplomsko delo, PF UL, mentorica: asist. dr. Vasilka Sancin)

Palamar, Sandra: Kodifikacija diplomatske zaščite (diplomsko delo, FDV UL, mentor: doc. dr. Milan Brglez)

Petek, Matic: Mednarodnopravna analiza poročila misije Združenih narodov za ugotavljanje dejstev v konfliktu v Gazi (diplomsko delo, PF UL, mentorica: asist. dr. Vasilka Sancin)

Pišorn, Veronika: Odgovornost mednarodnih organizacij in/ali držav za ravnanja njihovega osebja v mirovnih operacijah (diplomsko delo, PF UL, mentorica: doc. dr. Vasilka Sancin)

Primec, Jan: Diplomatska zaščita pravnih oseb (diplomsko delo, PF UL, mentorica: asist. dr. Vasilka Sancin)

Rijavec, Tina: Mednarodna organizacija dela in njena prizadevanja za uveljavljanje delavskih pravic na primeru Mjanmar (diplomsko delo, Evropska pravna fakulteta v Novi Gorici, mentor: prof. dr. Miha Pogačnik)

Zgaga, Sabina: Skrajna sila v mednarodnem kazenskem pravu (doktorsko delo, PF UL, mentor: prof. dr. Damjan Korošec)

Posebna nagrada za prispevek diplomskega dela k delovanju društva
Rus, Samo: Zgodovina Društva za Združene narode za Slovenijo (diplomsko delo, FF UL, mentor: prof. dr. Božo Repe)

Leto 2010

Bavdek, Maja: Odnos med mednarodnim humanitarnim pravom in pravom človekovih pravic. Pravna fakulteta Ljubljana, mentor: as. dr. Vasilka Sancin. Diplomsko delo.

Cvetek, Jernej: Zasebna vojaška in varnostna podjetja z vidika mednarodnega prava. Pravna fakulteta Ljubljana, mentor: as. dr. Vasilka Sancin. Diplomsko delo.

Malijanska, Rada: Makedonsko–grški spor in mednarodno pravo. Pravna fakulteta Ljubljana, mentor: as. dr. Vasilka Sancin. Diplomsko delo.

Pisanec, Maksimiljana: Učinki oboroženih spopadov na mednarodne pogodbe. Pravna fakulteta Ljubljana, mentor: as. dr. Vasilka Sancin. Diplomsko delo.

Srebot, Mojca: Pristojnosti Varnostnega sveta na podlagi VII. Poglavja Ustanovne listine Združenih narodov – primer Koreje, Iraka, Kosova in Afganistana. Pravna fakulteta Maribor, mentor: dr. Silvo Devetak. Diplomsko delo.

Suhadolnik, Nastasja: Ekstrateritorialna uporaba pogodb o človekovih pravicah. Pravna fakulteta Ljubljana, mentor: as. dr. Vasilka Sancin. Diplomsko delo.

Škrbec, Katarina: Obveznost sojenja ali izročitve (aut dedere aut judicare). Pravna fakulteta Ljubljana, mentor: as. dr. Vasilka Sancin. Diplomsko delo.

Tišler, Vesna: Humanitarna okupacija – nov pojem v mednarodnem pravu? Pravna fakulteta Ljubljana, mentor: as. dr. Vasilka Sancin. Diplomsko delo.

Valena, Jan: Položaj Evropske unije v Organizaciji združenih narodov. Pravna fakulteta Ljubljana, mentor: prof. dr. Mirjam Škrk. Diplomsko delo.

Zupan, Nina: Sodna presoja resolucij Varnostnega sveta OZN v Evropski uniji. Pravna fakulteta Ljubljana, mentor: as. dr. Vasilka Sancin. Diplomsko delo.

Leto 2009

Bandalo, Nina: Primerjava značilnosti mirnega reševanja mednarodnih sporov pred meddržavnim sodiščem v haagu in pred arbitražo. Pravna fakulteta Ljubljana, mentor: zasl. prof. dr. Borut Bohte. Diplomsko delo.

Czerny, Albert: Ukrepi proti globalnemu segrevanju in njihov vpliv na poslovanje slovenskih podjetij. Ekonomska fakulteta Ljubljana, mentor: doc. dr. Simon Čadež. Diplomsko delo.

Černivec, Vanja: Vloga Organizacije združenih narodov pri reševanju kosovskega vprašanja. Fakulteta za družbene vede Ljubljana, mentorica: doc. dr. Petra Roter. Diplomsko delo.

Ficko Dolžan, Katja: Nekateri vidiki neveljavnosti in prenehanja mednarodnih pogodb. Pravna fakulteta Ljubljana, mentorica: prof. dr. Mirjam Škrk. Magistrsko delo.

Horvat, Danijela: Ureditev in praksa pogojevanja pogodbenih odnosov in članstva v EU z izpolnjevanjem človekovih pravic in pravic manjšin. Pravna fakulteta Ljubljana, menorica: as. dr. Vasilka Sancin

Leskovič Vendramin, Tjaša: The Right to Return of Refugees in International Law - The Case Study of Bosnia and Herzegovina. International University Institute For European Studies Trieste, mentorica: prof. dr. Kristina Touzenis. Magistrsko delo.

Mrdaković, Nenad: Doktrina odgovornosti zaščititi in njeno uveljavljanje v mednarodnem pravu. Pravna fakulteta Ljubljana, mentorica: as. dr. Vasilka Sancin. Diplomsko delo.

Pavšek, Anže: Pravilo sredinske črte in izjema zgodovinskega naslova pri razmejitvi teritorialnega morja ter vpliv mednarodne judikature na njuno oblikovanje. Pravna fakulteta Ljubljana, mentorica: prof. dr. Mirjam Škrk. Diplomsko delo.

Rosulnik, Maruša: Vpliv tranzicijske pravičnosti na spravo: primer Mednarodnega kazenskega sodišča za vojne zločine na območju nekdanje Jugoslavije. Fakulteta za družbene vede Ljubljana, mentor: red. prof. dr. Bojko Bučar. Diplomsko delo.

Sheppard, Daniel: Sodna praksa Meddržavnega sodišča pri pomorskih razmejitvah. Fakulteta za družbene vede Ljubljana, mentor: red. prof. dr. Bojko Bučar. Diplomsko delo.

Zagoričnik, Petra: Pregon piratov po mednarodnem pravu. Evropska pravna fakulteta v Novi Gorici, mentor: prof. dr. Miha Pogačnik. Diplomsko delo.

Zaplotnik, Janja: Reševanje sporov po bilateralnih investicijskih sporazumih s posebnim ozirom na pravo človekovih pravic. Pravna fakulteta Ljubljana, mentorica: as. dr. Vasilka Sancin. Diplomsko delo.

Leto 2008

Arnol, Ajda: Internacionalizirana kazenska sodišča v primerjavi z mednarodnimi kazenskimi sodišči. Pravna fakulteta Ljubljana, mentorica: prof. dr. Mirjam Škrk. Diplomsko delo.

Bijedić, Alma: Politika humanitarne intervencije po 11. septembru 2001. Fakulteta za družbene vede Ljubljana, mentor: doc. dr. Milan Brglez. Diplomsko delo.

Brezovnik, Martina: Institucionalna graditev Sveta Združenih narodov za človekove pravice in posebni postopki. Pravna fakulteta Maribor, mentor: prof. dr. Silvo Devetak. Diplomsko delo.

Bulog, Dina: Legalnost grožnje ali uporabe jedrskega orožja (Svetovalno mnenje Meddržavnega sodišča v Haagu, 8. 7. 1996). Pravna fakulteta Ljubljana, mentorica: as. dr. Vasilka Sancin. Diplomsko delo.

Dedić, Jasminka: Konstrukcija kolektivnih identitet in genocid v nekdanji Jugoslaviji in Ruandi: primerjalna analiza. Fakulteta za družbene vede Ljubljana, mentorica: prof. dr. Vlasta Jalušič. Doktorska disertacija.

Florjančič, Urška: Razmerje med temeljnima načeloma mednarodnega prava o integriteti držav in načelom o pravici naroda do samoodločbe ter primer Kosova. Evropska pravna fakulteta Nova Gorica, mentor: prof. dr. Ernest Petrič. Diplomsko delo.

Gak, Natali: Uveljavljanje pravice narodov do zunanje samoodločbe z vidika mednarodnega prava oboroženih spopadov in prava človekovih pravic. Pravna fakulteta Ljubljana, mentorica: as. dr. Vasilka Sancin. Diplomsko delo.

Neudauer, Mojca: Iran - ZDA tribunal za medsebojne zahtevke: vprašanje razlastitve v mednarodnem pravu. Pravna fakulteta Ljubljana, mentorica: as. dr. Vasilka Sancin. Diplomsko delo.

Starc, Borut: Mednarodnopravno varstvo prvobitnega prebivalstva. Pravna fakulteta Maribor, mentor: prof. dr. Silvo Devetak. Diplomsko delo.

Zrimšek, Vanja: Zaščita pravic otrok v oboroženih spopadih. Pravna fakulteta Ljubljana, mentorica: as. dr. Vasilka Sancin. Diplomsko delo.

Leto 2007

Ban, Nina: Svet OZN za človekove pravice, proces ustanavljanja in primerjava s Komisijo za človekove pravice. Pravna fakulteta Ljubljana, mentor: prof. dr. Danilo Türk. Diplomsko delo.

Čavka, Metka: Izobraževanje za razvoj v zahodni Afriki. Fakulteta za družbene vede Ljubljana, mentorica: izr. prof. dr. Maja Bučar. Diplomsko delo.

Džubur, Diana: Preventivna diplomacija in suverenost držav. Pravna fakulteta Ljubljana, mentor: prof. dr. Danilo Türk. Diplomsko delo.

Glumpak, Tea: Novejše tendence v razvoju medameriških diplomatskih odnosov s posebnim ozirom na institucijo diplomatskega azila. Pravna fakulteta Ljubljana, mentor: prof. dr. Danilo Türk. Diplomsko delo.

Grabrovec, Simon: Odgovornost pripadnikov mirovnih operacij Združenih narodov za kazniva dejanja. Pravna fakulteta Ljubljana, mentor: prof. dr. Danilo Türk. Diplomsko delo.

Makovec, Tanja: Kratenje človekovih pravic kot ogrožanje mednarodnega miru in varnosti: Akcije varnostnega sveta OZN. Pravna fakulteta Ljubljana, mentor: prof. dr. Danilo Türk. Diplomsko delo.

Omerzu, Urša in Nuša Urbančič: Upravljanje z mednarodnimi vodnimi viri. Fakulteta za družbene vede Ljubljana, mentorica: doc. dr. Petra Roter. Diplomsko delo.

Soršak, Anja: Milenijski razvojni cilji Združenih narodov in njihovo uresničevanje. Fakulteta za družbene vede Ljubljana, mentorica: izr. prof. dr. Maja Bučar. Diplomsko delo.

Vogrin, Andreja: Koncept človekove varnosti v mednarodnih odnosih. Fakulteta za družbene vede Ljubljana, mentor: red. prof. dr. Bojko Bučar. Diplomsko delo.

Žokalj, Janez: Mednarodno običajno humanitarno pravo v notranjih oboroženih spopadih. Pravna fakulteta Ljubljana, mentor: prof. dr. Danilo Türk. Diplomsko delo.

Leto 2006

Čeh, Ana: Mednarodnopravna analiza svetovalnega mnenja Meddržavnega sodišča v Haagu o pravnih posledicah gradnje zidu na okupiranem palestinskem ozemlju z dne 9. julija 2004. Pravna fakulteta Ljubljana, mentor: prof. dr. Borut Bohte. Diplomsko delo.

Feštanj, Mojca: Vloga univerzalne jurisdikcije v nastajajočem sistemu kaznovanja posameznikov za hude zločine po mednarodnem pravu. Fakulteta za družbene vede Ljubljana, mentor: red. prof. dr. Bojko  Bučar. Diplomsko delo.

Gracar, Maja: Razvojna pomoč evropske unije kot element njene razvojne politike. Fakulteta za družbene vede v Ljubljani, mentorica: doc. dr. Maja Bučar. Diplomsko delo.

Hohler, Beti: Mednarodnopravna subjektiviteta mednarodnih organizacij. Pravna fakulteta Ljubljana, mentor: prof. dr. Danilo Türk. Diplomsko delo.

Hren, Barbara: Kategorije oseb, ki so upravičene do statusa vojnega ujetnika - analiza na primeru Guantanamo. Fakulteta za družbene vede Ljubljana, mentor: red. prof. dr. Bojko  Bučar. Diplomsko delo.

Kovač, Matija: Vpliv sekretariata OZN na reformo v organizaciji po letu 1992. Fakulteta za družbene vede Ljubljana, mentor: asist. dr. Milan Brglez. Diplomsko delo.

Melanšek, Andraž: Uporaba standardov opazovanja volitev po svetu: zaton svobodnih in poštenih volitev. Fakulteta za družbene vede Ljubljana, mentorica: doc. dr. Petra Roter. Diplomsko delo.

Rotner, Manca: Razvojna vloga žensk v državah v razvoju - primer Kenije. Fakulteta za družbene vede Ljubljana, mentorica: doc. dr. Maja Bučar. Diplomsko delo.

Urbančič, Mojca: Primerjalnopravni vidiki varstva avtorske pravice in sorodnih pravic v Sloveniji, Hrvaški, Makedoniji ter bosni in hercegovini. Ekonomska fakulteta Ljubljana, mentor: prof. dr. Krešimir Puharič. Magistrsko delo.

Zevnik, Andreja: Poststrukturalistična kritika univerzalizma človekovih pravic in etike subjekta v normativnem razumevanju humanitarne intervencije. Fakulteta za družbene vede Ljubljana, mentor: asist. dr. Milan Brglez. Diplomsko delo.

Zgaga, Matevž: Upniki v insolvenčnih postopkih z mednarodnim elementom. Ekonomska fakulteta Ljubljana, mentor: prof. dr. Krešimir Puharič. Magistrsko delo.

Dokumenti

Na tej strani smo vam pripravili nekaj temeljnih dokumentov Organizacije Združenih narodov, kjer si jih lahko preberete in/ali prenesete na računalnik.

DatotekeVelikost
Ustanovna listina ZN (Ang-Slo).pdf679.05 KB
Ustanovna listina ZN (Fra-Slo).pdf390.66 KB
Splosna deklaracija clovekovih pravic.pdf91.79 KB
Mednarodni pakt o drzavljanskih in politicnih pravicah.pdf194.14 KB
Mednarodni pakt o ekonomskih socialnih in kulturnih pravicah.pdf137.02 KB
UL ZN v kitajscini - 联合国宪章(中文).pdf232.01 KB
UL ZN v spanscini - Carta de las Naciones Unidas.pdf112 KB

Ustanovna listina Združenih narodov

MI, LJUDSTVA ZDRUŽENIH NARODOV, KI SMO ODLOČENI,

da obvarujemo bodoče rodove pred strahotami vojne, ki je dvakrat v življenju našega rodu prizadejala človeštvu nepopisno trpljenje, in

da znova potrdimo vero v temeljne človekove pravice, v dostojanstvo in vrednost človeške osebnosti, v enakopravnost moških in žensk, kakor tudi v enakopravnost narodov, velikih in malih, in

da ustvarimo pogoje, v katerih bosta lahko obveljali pravičnost in spoštovanje obveznosti, izvirajočih iz pogodb in iz drugih virov mednarodnega prava, in

da pripomoremo k socialnemu napredku in k boljšim življenjskim pogojem v večji svobodi,

IN KI MORAMO V TE NAMENE

biti strpni in živeti skupaj v miru drug z drugim kakor dobri sosedi, in

združiti svoje moči, da ohranimo mednarodni mir in varnost, in

sprejeti načela in določiti načine, ki bi zagotovili, da se oborožena sila ne bo uporabljala, razen če je to v splošnem interesu, in

uporabiti mednarodne ustanove za pospeševanje ekonomskega in socialnega napredka vseh ljudstev,

SMO SKLENILI ZDRUŽITI SVOJE NAPORE, DA URESNIČIMO TE NAMENE

V skladu s tem so se naše vlade po svojih predstavnikih, ki so se zbrali v mestu San Franciscu in so predložili svoja pooblastila, pripoznana, da so sestavljena v pravilni in predpisani obliki, sporazumele o tejle Ustanovni listini Združenih narodov in s tem ustanavljajo meddržavno organizacijo, ki se bo imenovala Združeni narodi.

I. poglavje - Cilji in načela

1. člen

Cilji Združenih narodov so:

  1. varovati mednarodni mir in varnost ter v ta namen: izvajati učinkovite kolektivne ukrepe, da se preprečijo in odvrnejo grožnje miru in da se zatrejo agresivna dejanja ali druge kršitve miru, in si prizadevati, da se mednarodni spori ali pa situacije, ki bi utegnile privesti do kršitve miru, zgladijo ali uredijo z mirnimi sredstvi in v skladu z načeli pravičnosti in mednarodnega prava,
  2. razvijati med narodi prijateljske odnose, sloneče na spoštovanju načela enakopravnosti ljudstev in njihove samoodločbe, ter izvajati tudi ukrepe za utrditev svetovnega miru,
  3. uresničevati mednarodno sodelovanje s tem, da se rešujejo mednarodni problemi ekonomske, socialne, kulturne ali človekoljubne narave, kakor tudi s tem, da se razvija in spodbuja spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin za vse ljudi, ne glede na raso, spol, jezik ali vero, in
  4. biti središče, kjer naj se usklaja dejavnost narodov za doseganje teh skupnih ciljev.

2. člen

Organizacija in njeni člani morajo zato, da se dosežejo cilji, navedeni v 1. členu, delati v skladu s temile načeli:

  1. Organizacija temelji na načelu suverene enakosti vseh svojih članov.
  2. Vsi člani naj vestno in pošteno spolnjujejo obveznosti, ki so jih prevzeli v skladu s to Ustanovno listino, da s tem zagotovijo vsakemu izmed njih pravice in koristi, ki izvirajo iz članstva.
  3. Vsi člani naj rešujejo svoje mednarodne spore z mirnimi sredstvi na tak način, da se mednarodni mir in varnost in pa pravičnost ne spravijo v nevarnost.
  4. Vsi člani naj se v svojih mednarodnih odnosih vzdržujejo grožnje s silo ali uporabe sile, ki bi bila naperjena proti teritorialni nedotakljivosti ali politični neodvisnosti katerekoli države, ali pa ki bi bila kako drugače nezdružljiva s cilji Združenih narodov.
  5. Vsi člani naj v polni meri pomagajo Združenim narodom v sleherni akciji, ki bi jo ti izvajali v skladu s to Ustanovno listino, in naj se vzdržujejo dajanja pomoči katerikoli državi, proti kateri bi Združeni narodi izvajali preventivno ali prisilno akcijo.
  6. Organizacija naj zagotovi, da bodo države, ki niso članice Združenih narodov, delale v skladu s temi načeli, kolikor bi to bilo potrebno za ohranitev mednarodnega miru in varnosti.
  7. Nobena določba te Ustanovne listine ne daje pravice Združenim narodom, da bi se vmešavali v zadeve, ki po svojem bistvu sodijo v notranjo pristojnost države, in tudi ne nalaga članom dolžnosti, da bi take zadeve izročali v reševanje po tej Ustanovni listini, vendar to načelo nikakor ne izključuje uporabe prisilnih ukrepov po VII. poglavju.

II. poglavje - Članstvo

3. člen

Prvotne članice Združenih narodov so države, ki so se udeležile konference Združenih narodov za meddržavno organizacijo v San Franciscu ali pa so že poprej podpisale Deklaracijo Združenih narodov z dne 1. januarja 1942 in ki podpišejo to Ustanovno listino in jo ratificirajo v skladu s 110. členom.

4. člen

Lahko postanejo članice Združenih narodov vse druge miroljubne države, ki prevzamejo obveznosti, vsebovane v tej Ustanovni listini, in ki so po presoji Organizacije sposobne in voljne spolnjevati te obveznosti.
Vsaka takšna država se sprejme za članico Združenih narodov z odločbo Generalne skupščine na priporočilo Varnostnega sveta.

5. člen

Članu Združenih narodov, zoper katerega je Varnostni svet ukrenil preventivno ali prisilno akcijo, sme Generalna skupščina na priporočilo Varnostnega sveta ustaviti uživanje članskih pravic in privilegijev. Uživanje teh pravic in privilegijev sme vzpostaviti Varnostni svet.

6. člen

Člana Združenih narodov, ki trdovratno krši načela, vsebovana v tej Ustanovni listini, sme Generalna skupščina na priporočilo Varnostnega sveta izključiti iz Organizacije.

III. poglavje - Organi

7. člen

  1. Kot poglavitni organi Združenih narodov se ustanavljajo: Generalna skupščina, Varnostni svet, Ekonomski in socialni svet, Skrbniški svet, Meddržavno sodišče in Sekretariat.
  2. V skladu s to Ustanovno listino se lahko ustanovijo taki pomožni organi, za katere bi se izkazalo, da so potrebni.

8. člen

Združeni narodi ne bodo v ničemer omejevali dostopa moških in žensk ob enakih pogojih na vse položaje v svojih poglavitnih in pomožnih organih.

IV. poglavje - Generalna skupščina

Sestava

9. člen

  1. Generalna skupščina je sestavljena iz vseh članov Združenih narodov.
  2. Vsak član ima v Generalni skupščini največ pet predstavnikov.

Naloge in pravice

10. člen

Generalna skupščina sme razpravljati o vseh vprašanjih ali vseh zadevah, ki sodijo v okvir te Ustanovne listine ali ki se nanašajo na pravice in naloge kateregakoli izmed organov, določenih v tej Ustanovni listini, in sme z izjemo, ki je predpisana v 12. členu, glede vseh takih vprašanj ali zadev dajati priporočila članom Združenih narodov ali Varnostnemu svetu ali pa obojim.

11. člen

  1. Generalna skupščina sme preučevati splošna načela sodelovanja za ohranitev mednarodnega miru in varnosti, med drugim tudi načela, ki se nanašajo na razorožitev in na reguliranje oboroževanja, in sme glede takih načel dajati priporočila članom Združenih narodov ali Varnostnemu svetu ali pa obojim.
  2. Generalna skupščina sme razpravljati o vseh vprašanjih, ki se nanašajo na ohranitev mednarodnega miru in varnosti in ki jih postavi pred njo katerakoli članica Združenih narodov ali Varnostni svet ali pa v skladu z 2. odstavkom 35. člena država, ki ni članica Združenih narodov, in sme z izjemo, ki je predpisana v 12. členu, glede vseh takih vprašanj dajati priporočila prizadeti državi ali prizadetim državam ali Varnostnemu svetu ali pa državam in Varnostnemu svetu. Vsako tako vprašanje, glede katerega je potrebna akcija, naj Generalna skupščina napoti na Varnostni svet ali pred razpravljanjem ali po njem.
  3. Generalna skupščina sme opozoriti Varnostni svet na situacije, ki bi utegnile ogrožati mednarodni mir in varnost.
  4. Pravice Generalne skupščine, navedene v tem členu, ne omejujejo splošnega smisla 10. člena.

12. člen

  1. Dokler Varnostni svet glede kateregakoli spora ali katerekoli situacije opravlja naloge, ki mu jih daje ta Ustanovna listina, mu Generalna skupščina ne sme dajati nobenega priporočila glede tega spora ali te situacije, razen če Varnostni svet to zahteva.
  2. Generalni sekretar s privoljenjem Varnostnega sveta obvesti Generalno skupščino ob vsakem njenem zasedanju o vseh zadevah, ki se nanašajo na ohranitev mednarodnega miru in varnosti in s katerimi se ukvarja Varnostni svet, in prav tako obvesti Generalno skupščino ali, če Generalna skupščina ne zaseda, člane Združenih narodov, brž ko se varnostni svet neha ukvarjati s takimi zadevami.

13. člen

  1. Generalna skupščina pripravlja preučevanja in daje priporočila z namenom:

    a) da se razvija mednarodno sodelovanje na političnem področju in da se spodbujata progresivni razvoj mednarodnega prava in kodifikacija tega prava,

    b) da se razvija mednarodno sodelovanje na ekonomskem, socialnem, kulturnem, prosvetnem in zdravstvenem področju ter da se pomagajo uveljavljati človekove pravice in temeljne svoboščine za vse ljudi, ne glede na raso, spol, jezik ali vero.
     

  2. Druge dolžnosti, naloge in pravice Generalne skupščine glede zadev, omenjenih v prejšnjem odstavku 1b), so navede v IX. In X. poglavju.

14. člen

S pridržkom določb 12. člena sme Generalna skupščina priporočiti ukrepe za miroljubno zgladitev katerekoli situacije, ne glede na izvor, ki bi po njenem mnenju lahko škodovala blaginji ali prijateljskim odnosom med narodi; to velja tudi glede situacij, ki bi nastale zaradi kršitve določb te Ustanovne listine, v katerih se navajajo cilji in načela Združenih narodov.

15. člen

  1. Generalna skupščina sprejema in pretresa letna in posebna poročila Varnostnega sveta; v ta poročila naj se vključijo podatki o ukrepih, ki jih je Varnostni svet sklenil izvajati ali izvajal, da bi ohranil mednarodni mir in varnost.
  2. Generalna skupščina sprejema in pretresa poročila drugih organov Združenih narodov.

16. člen

Generalna skupščina opravlja glede mednarodnega sistema skrbništva tiste naloge, ki so ji dodeljene v XII. In XIII. poglavju; med drugim tudi odobrava skrbniške dogovore glede območij, ki niso označena za strateška.

17. člen

  1. Generalna skupščina pretresa in odobrava proračun Organizacije.
  2. Stroške Organizacije nosijo člani tako, kakor jih porazdeli Generalna skupščina.
  3. Generalna skupščina pretresa in odobrava vse finančne in proračunske dogovore s specializiranimi ustanovami, omenjenimi v 57. členu, in pregleduje upravne proračune takih specializiranih ustanov z namenom, da daje priporočila ustreznim ustanovam.

Glasovanje

18. člen

  1. Vsak član Generalne skupščine ima po en glas.
  2. Sklepi Generalne skupščine o pomembnih vprašanjih se sprejemajo z dvetretjinsko večino članov, ki so navzoči in ki glasujejo. Med pomembna vprašanja sodijo: priporočila glede ohranitve mednarodnega miru in varnosti, volitev nestalnih članov Varnostnega sveta, volitev članov Ekonomskega in socialnega sveta, volitev članov Skrbniškega sveta v skladu z odstavkom 1c) 86. člena, sprejemanje novih članov v Združene narode, ustavitev uživanja članskih pravic in privilegijev, izključitev članov, vprašanja, ki se nanašajo na delovanje skrbniškega sistema, in proračunska vprašanja.
  3. Sklepi o drugih vprašanjih, vključno o določitvi dodatnih vrst vprašanj, o katerih je treba odločati z dvetretjinsko večino, se sprejemajo z večino članov, ki so navzoči in ki glasujejo.

19. člen

Član Združenih narodov, ki je v zaostanku s plačevanjem svojih finančnih prispevkov Organizaciji, nima pravice glasovanja v Generalni skupščini, če je znesek njegovih zaostankov enak znesku prispevkov, ki bi jih moral plačati za pretekli polni dve leti, ali večji od njega. Generalna skupščina pa sme kljub temu dovoliti takemu članu, da glasuje, če se prepriča, da je ostal dolžan zaradi okoliščin, ki so nastale neodvisno od njegove volje.

Postopek

20. člen

Generalna skupščina se sestaja na redna letna zasedanja in na taka posebna zasedanja, ki bi jih zahtevale okoliščine. Posebna zasedanja sklicuje generalni sekretar na zahtevo Varnostnega sveta ali večine članov Združenih narodov.

21. člen

Generalna skupščina si določa lastni poslovnik. Voli si predsednika za vsako zasedanje.

22. člen

Generalna skupščina sme ustanoviti pomožne organe, ki se ji zdijo potrebni za opravljanje njenih funkcij.

V. poglavje - Varnostni svet

Sestava

23. člen

  1. Varnostni svet je sestavljen iz petnajstih članov združenih narodov. Republika Kitajska, Francija, Zveza sovjetskih socialističnih republik, Združeno kraljestvo Velike Britanije in Severne Irske ter Združene države Amerike so stalni člani Varnostnega sveta. Generalna skupščina izvoli deset drugih članov Združenih narodov za nestalne člane Varnostnega sveta, pri čemer naj posebno upošteva predvsem prispevek članov Združenih narodov k ohranitvi mednarodnega miru in varnosti ter k drugim ciljem Organizacije, kakor tudi pravično geografsko porazdelitev.
  2. Nestalni člani varnostnega sveta se izvolijo za dobo dveh let. Pri prvih volitvah nestalnih članov, opravljenih potem, ko je število Varnostnega sveta bilo povečano od enajst na petnajst, se dva od štirih dodatnih članov izvolita za dobo enega leta. Član, ki mu je doba potekla, ne sme biti takoj znova izvoljen.
  3. Vsak član Varnostnega sveta ima po enega predstavnika.

Naloge in pravice

24. člen

  1. Da bi se zagotovila takojšnja in učinkovita akcija Organizacije združenih narodov, nalagajo njeni člani Varnostnemu svetu prvenstveno odgovornost za ohranitev mednarodnega miru in varnosti in so soglasni s tem, da Varnostni svet pri opravljanju svojih dolžnosti na temelju te odgovornosti dela v njihovem imenu.
  2. Pri opravljanju teh dolžnosti dela Varnostni svet v skladu s cilji in načeli Združenih narodov. Posebne pravice, ki so Varnostnemu svetu podeljene za opravljanje teh dolžnosti, so navedene v VI., VII., VIII. in XII. poglavju.
  3. Varnostni svet pošilja Generalni skupščini v pretres letna poročila in, če je potrebno, posebna poročila.

25. člen

Člani Združenih narodov soglašajo v tem, da sprejemajo in izvršijo odločbe Varnostnega sveta v skladu s to Ustanovno listino.

26. člen

Da bi se ustvaritev in ohranitev mednarodnega miru in varnosti pospeševali tako, da bi se človeške sile in ekonomski viri sveta čim manj razsipavali za oboroževanje, je Varnostni svet odgovoren, da s pomočjo Odbora vojaškega štaba, omenjenega v 47. členu, izdela načrte, ki jih je treba predložiti članom Združenih narodov z namenom, da se ustvari sistem za reguliranje oboroževanja.

Glasovanje

27. člen

  1. Vsak član Varnostnega sveta ima po en glas.
  2. Sklepi Varnostnega sveta o vprašanjih postopka se štejejo za sprejete, kadar glasuje zanje devet članov.
  3. Sklepi Varnostnega sveta o vseh drugih vprašanjih se štejejo za sprejete, kadar glasuje zanje devet članov, med katerimi pa morajo biti glasovi stalnih članov, vendar s pridržkom, da se stranka v sporu mora vzdržati glasovanja pri sprejemanju odločb po VI. poglavju in 3. odstavku 52. člena.

Postopek

28. člen

  1. Varnostni svet se organizira tako, da bo mogel poslovati nepretrgoma. V ta namen je vsak član Varnostnega sveta dolžan ves čas imeti svojega predstavnika na sedežu Organizacije.
  2. Varnostni svet ima občasne sestanke, na katerih sme vsakega izmed njegovih članov, če to želi, zastopati član vlade ali kak drug posebej za to določen predstavnik.
  3. Varnostni svet ima lahko sestanke tudi v takih krajih izven sedeža Organizacije, ki bi po njegovi presoji najbolj olajšali njegovo delo.

29. člen

Varnostni svet sme ustanoviti pomožne organe, ki se mu zdijo potrebni za opravljanje njegovih nalog.

30. člen

Varnostni svet si določa lastni poslovnik in v njem tudi način, kako si izvoli predsednika.

31. člen

Vsak član Združenih narodov, ki ni član Varnostnega sveta, se sme brez pravice glasovanja udeležiti razpravljanja o vsakem vprašanju, predloženem Varnostnemu svetu, kadarkoli slednji meni, da so interesi tega člana posebno prizadeti.

32. člen

Če je katerakoli članica Združenih narodov, ki ni članica Varnostnega sveta, ali pa katerakoli država, ki ni članice Združenih narodov, stranka v sporu, ki ga obravnava Varnostni svet, se povabi, da se brez pravice glasovanja udeleži razpravljanja, ki se nanaša na ta spor. Varnostni svet naj določi take pogoje, ki se mu zdijo pravični za udeležbo države, ki ni članica Združenih narodov.

VI. poglavje - Mirno reševanje sporov

33. člen

  1. Stranke v vsakem sporu, katerega nadaljevanje bi utegnilo ogrožati ohranitev mednarodnega miru in varnosti, si morajo predvsem prizadevati, da se spor reši s pogajanjem, z anketo, s posredovanje, s spravo, z razsodništvom, s sodno rešitvijo, z obračanjem na regionalne ustanove ali regionalne dogovore, ali pa z drugimi mirnimi sredstvi po njihovi lastni izbiri.
  2. Varnostni svet bo v primeru, kadar se mu bo to zdelo potrebno, pozval stranke, naj rešujejo svoj spor s takimi sredstvi.

34. člen

Varnostni svet sme raziskovati vsak spor ali pa vsako situacijo, ki bi utegnila pripeljati do mednarodnega trenja ali izzvati spor, da ugotovi, ali bi nadaljevanje tega spora ali te situacije utegnilo ogrožati ohranitev mednarodnega miru in varnosti.

35. člen  

  1. Sleherni član Združenih narodov sme opozoriti Varnostni svet ali Generalno skupščino na katerikoli spor ali pa na katerokoli situacijo, katerih narava je navedena v 34. členu.
  2. Država, ki ni članica Združenih narodov, sme opozoriti Varnostni svet ali Generalno skupščino na vsak spor, v katerem je sama ena izmed strank, če glede tega spora vnaprej prevzame obveznosti o mirnem reševanju, kakor jih določa ta Ustanovna listina.
  3. Pri postopku Generalne skupščine v zadevah, na katere je bila ta opozorjena po tem členu, se uporabljajo določbe 11. in 12. člena.

36. člen

  1. Varnostni svet sme v kateremkoli stadiju spora, ki je takšne narave, kakor je navedeno v 33. členu, ali pa situacije podobne narave, priporočiti primerne postopke ali načine zgladitve.
  2. Varnostni svet se mora ozirati na vse postopke za reševanje spora, ki so jih stranke že sprejele.
  3. Pri dajanju priporočil po tem členu je Varnostni svet dolžan tudi upoštevati, da naj bi stranke praviloma izročale pravne spore Meddržavnemu sodišču v skladu z določbami Statuta tega Sodišča.

37. člen

  1. Če stranke v sporu, ki je take narave, kakor je navedeno v 33. členu, ne uspejo rešiti ga s sredstvi, navedenimi v omenjenem členu, ga predložijo Varnostnemu svetu.
  2. Če je Varnostni svet mnenja, da bi nadaljevanje kakega spora dejansko utegnilo ogrožati ohranitev mednarodnega miru in varnosti, odloči, ali je treba ukrepati po 36. členu ali pa priporočiti take pogoje reševanja, ki se mu zde primerni.

38. člen

S pridržkom tega, kar je določeno v 33. do 37. členu, sme Varnostni svet, če vse stranke v kateremkoli sporu tako zahtevajo, dati strankam priporočilo za miroljubno reševanje tega spora.

VII. poglavje - Akcija v primeru ogrožanja miru, kršitve miru in agresivnih dejanj

39. člen

Varnostni svet ugotavlja, ali obstoji kakšno ogrožanje miru, kršitev miru ali agresivno dejanje, in daje priporočila ali pa odloči, kaj je treba ukreniti v skladu z 41. in 42. členom, da se ohranita ali vzpostavita mednarodni mir in varnost.

40. člen

Da bi se preprečilo poslabšanje situacije, sme Varnostni svet, še preden da priporočila ali odloči glede ukrepov, predvidenih v 39. členu, pozvati prizadete stranke, naj se podredijo takim začasnim ukrepom, kakršni se mu zdijo potrebni ali zaželeni. Taki začasni ukrepi ne smejo biti v škodo pravicam, zahtevkom ali položaju prizadetih strank. Varnostni svet naj gleda, kakor je treba, na to, če se taki začasni ukrepi ne bi izvrševali.

41. člen

Varnostni svet sme odločiti, katere ukrepe, ki ne vključujejo uporabe oborožene sile, je treba izvajati, zato da bi se izvršile njegove odločbe, in sme pozvati člane Združenih narodov, naj izvedejo te ukrepe. Med te ukrepe lahko sodijo popolna ali delna prekinitev ekonomskih odnosov in železniških, pomorskih, zračnih, poštnih, telegrafskih, radijskih in drugih komunikacijskih sredstev ter pretrganje diplomatskih odnosov.

42. člen

Če bi Varnostni svet menil, da ukrepi, določeni v 41. členu, ne bi ustrezali, ali da so se pokazali neustrezni, sme z zračnimi, pomorskimi ali kopenskimi silami izvesti tako akcijo, kakršna bi se mu zdela potrebna za ohranitev ali vzpostavitev mednarodnega miru in varnosti. Taka akcija lahko vključuje demonstracije, blokado in druge operacije, ki se izvedejo z zračnimi, pomorskimi ali kopenskimi silami članov Združenih narodov.

43. člen

  1. Da bi pripomogli k ohranitvi mednarodnega miru in varnosti, se vsi člani Združenih narodov zavežejo, da bodo Varnostnemu svetu na njegov poziv v skladu s posebnim dogovorom ali s posebnimi dogovori dali na razpolago za ohranitev mednarodnega miru in varnosti potrebne oborožene sile, pomoč in olajšave, vštevši pravico do prehoda.
  2. Tak dogovor ali taki dogovori določijo številčno stanje in vrsto sil, njihovo stopnjo pripravljenosti in splošno razvrstitev, kakor tudi naravo olajšav in pomoči, ki jih je treba dati.
  3. O dogovoru ali dogovorih se bodo brž ko mogoče pogajali na pobudo Varnostnega sveta. Dogovori se sklenejo med Varnostnim svetom in člani Združenih narodov ali pa med Varnostnim svetom in skupinami članov Združenih narodov ter je treba, da jih države podpisnice ratificirajo v skladu s svojimi ustavnimi določbami.

44. člen

Kadar je varnostni svet odločil uporabiti silo, mora prej, preden pozove člana Združenih narodov, ki ni zastopan v njem, naj dá na razpolago oborožene sile za izpolnitev obveznosti, prevzetih po 43. členu, povabiti tega člana, naj sodeluje, če to želi, pri odločanju Varnostnega sveta o uporabi oddelkov oboroženih sil tega člana Združenih narodov.

45. člen

Da bi Organizacijo združenih narodov usposobili za izvajanje nujnih vojaških ukrepov, naj njeni člani vzdržujejo lastne oddelke zračnih sil, ki bi se mogle takoj uporabiti za izvršitev združene meddržavne prisilne akcije. Moč in stopnjo pripravljenosti teh oddelkov ter načrte za njihovo združeno akcijo določi Varnostni svet s pomočjo Odbora vojaškega štaba v mejah, določenih s posebnim dogovorom ali s posebnimi dogovori, omenjenimi v 43. členu.

46. člen

Načrte za uporabo oborožene sile izdela Varnostni svet s pomočjo Odbora vojaškega štaba.

47. člen

  1. Ustanavlja se Odbor vojaškega štaba z nalogo, da svetuje in pomaga Varnostnemu svetu v vseh vprašanjih, ki se nanašajo na vojaške potrebe Varnostnega sveta za ohranitev mednarodnega miru in varnosti, na uporabo sil, ki so mu dane na razpolago, in na poveljevanje tem silam, na reguliranje oboroževanja in na morebitno razorožitev.
  2. Odbor vojaškega štaba sestavljajo načelniki štabov stalnih članov Varnostnega sveta ali njihovi zastopniki. Odbor povabi slehernega člana Združenih narodov, ki ni v njem stalno zastopan, naj se mu pridruži, brž ko učinkovito spolnjevanje Odborovih nalog terja sodelovanje tega člana pri delu Odbora.
  3. Odbor vojaškega štaba je podrejen Varnostnemu svetu in odgovoren za strateško vodstvo vseh oboroženih sil, danih na razpolago Varnostnemu svetu. Vprašanja glede poveljevanja takim silam se uredijo kasneje.
  4. Odbor vojaškega štaba sme z dovoljenjem Varnostnega sveta in po posvetu z ustreznimi regionalnimi ustanovami ustanoviti regionalne pododbore.

48. člen

Ukrepe, potrebne za izvršitev odločb Varnostnega sveta za ohranitev mednarodnega miru in varnosti, izvajajo vsi člani Združenih narodov ali pa nekateri izmed njih, kakor to določi Varnostni svet.
Člani Združenih narodov izvršijo take odločbe neposredno in s svojo dejavnostjo v ustreznih mednarodnih ustanovah, katerih člani so.

49. člen

Člani Združenih narodov se združujejo, da si vzajemno pomagajo pri izvršitvi ukrepov, o katerih je odločil Varnostni svet.

50. člen

Če Varnostni svet izvaja preventivne ali prisilne ukrepe zoper kako državo, ima vsaka druga država, bodisi da je članica Združenih narodov ali pa ne, v primeru, če so zaradi kršitve teh ukrepov za nje nastale posebne ekonomske težave, pravico, posvetovati se z Varnostnim svetom o reševanju teh težav.

51. člen

Nobena določba te Ustanovne listine ne krati naravne pravice do individualne ali kolektivne samoobrambe v primeru oboroženega napada na člana Združenih narodov, dokler Varnostni svet ne ukrene, kar je potrebno za ohranitev mednarodnega miru in varnosti. Ukrepi, ki so se jih člani Združenih narodov lotili, izvršujoč to pravico do samoobrambe, naj se takoj sporočijo Varnostnemu svetu in ne smejo v ničemer posegati v pravico in dolžnost Varnostnega sveta, da na temelju te Ustanovne listine vsak čas ukrene, kar se mu zdi potrebno za ohranitev ali vzpostavitev mednarodnega miru in varnosti.

VIII. poglavje - Regionalni dogovori

52. člen

  1. Nobena določba te Ustanovne listine ne izključuje obstoja regionalnih dogovorov ali ustanov, namenjenih reševanju takih zadev, ki se nanašajo na ohranitev mednarodnega miru in varnosti, a ki so primerni za regionalno akcijo, pod pogojem, da so takšni dogovori ali ustanove in njihova dejavnost združljivi s cilji in načeli Združenih narodov.
  2. Člani Združenih narodov, ki sklenejo take dogovore ali ustanovijo take ustanove, naj napno vse sile, da se doseže mirno reševanje lokalnih sporov s pomočjo teh regionalnih dogovorov ali teh regionalnih ustanov, preden jih predložijo Varnostnemu svetu.
  3. Varnostni svet naj spodbuja razvoj mirnega reševanja lokalnih sporov s pomočjo takih regionalnih dogovorov ali takih regionalnih ustanov, bodisi na pobudo zainteresiranih držav, ali pa po napotilu Varnostnega sveta.
  4. Ta člen v ničemer ne ovira uporabe 34. in 35. člena.

53. člen

  1. Varnostni svet uporablja, kjer je to primerno, take regionalne dogovore ali ustanove, da bi izvedel prisilno akcijo pod svojim vodstvom. Toda brez pooblastila Varnostnega sveta se ne sme izvesti nobena prisilna akcija na temelju regionalnih dogovorov ali z regionalnimi ustanovami, razen ukrepov zoper katerokoli sovražno državo, kakor opredeljena v 2. odstavku tega člena, ki so določeni na temelju 107. člena ali v regionalnih dogovorih, naperjenih zoper obnovitev agresivne politike katerekoli takšne države, in sicer vse do tedaj, ko bo na prošnjo prizadetih vlad Organizacija mogla prevzeti odgovornost, da prepreči nadaljnjo agresijo take države.
  2. Izraz »sovražna država«, kot se uporablja v 1. odstavku tega člena, se nanaša na vsako državo, ki je bila med drugo svetovno vojno sovražnica katerekoli od držav, ki so podpisale to Ustanovno listino.

54. člen

Varnostni svet mora biti vsak čas popolnoma obveščen o dejavnostih, ki so se za ohranitev mednarodnega miru in varnosti začele ali pa se pripravljajo na temelju regionalnih dogovorov ali z regionalnimi ustanovami.

IX. poglavje - Mednarodno ekonomsko in socialno sodelovanje

55. člen

Da bi se ustvarili pogoji za stalnost in blaginjo, ki sta potrebni za mirne in prijateljske odnose med narodi, sloneče na spoštovanju načela enakopravnosti ljudstev in njihove samoodločbe, naj se Združeni narodi zavzamejo za:

a) zvišanje življenjske ravni, polno zaposlitev ter pogoje za ekonomski in socialni napredek in razvoj,

b) urejanje mednarodnih ekonomskih, socialnih, zdravstvenih in sorodnih problemov ter mednarodno sodelovanje na kulturnem in prosvetnem področju, in

c) splošno in dejansko spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin za vse ljudi, ne glede na raso, spol, jezik ali vero.

56. člen

Vsi člani Organizacije se zavežejo, delati skupaj in posamezno v sodelovanju z Organizacijo, da se dosežejo cilji, navedeni v 55. členu.

57. člen

  1. Razne specializirane ustanove, ki so bile ustvarjene z medvladnimi dogovori in ki imajo široke mednarodne naloge na ekonomskem, socialnem, kulturnem, prosvetnem, zdravstvenem in sorodnem področju, kakor je določeno v njihovih temeljnih listinah, se povežejo z Združenimi narodi v skladu z določbami 63. člena.
  2. Takšne ustanove, ki se na ta način povežejo z Združenimi narodi, se v nadaljnjem besedilu označujejo kot specializirane ustanove.

58. člen

Organizacija daje priporočila z namenom, da se usklajata politika in dejavnost specializiranih ustanov.

59. člen

Kadar je primerno, daje Organizacija pobudo za pogajanja med zainteresiranimi državami, da se ustvarijo kakršnekoli nove specializirane ustanove, potrebne za dosego ciljev, navedenih v 55. členu.

60. člen

Odgovornost za izpolnjevanje nalog Organizacije, navedenih v tem poglavju, nosita Generalna skupščina in pod njenim vodstvom Ekonomski in socialni svet, ki ima v ta namen pooblastila, ki so določena v X. poglavju.

X. poglavje - Ekonomski in socialni svet

Sestava

61. člen

  1. Ekonomski in socialni svet je sestavljen iz štiriinpetdesetih članov Združenih narodov, ki jih izvoli Generalna skupščina.
  2. S pridržkom določb 3. odstavka se vsako leto izvoli osemnajst članov Ekonomskega in socialnega sveta za dobo treh let. Član, ki mu je doba potekla, sme biti takoj znova izvoljen.
  3. Pri prvih volitvah, opravljenih potem, ko je število članov Ekonomskega in socialnega sveta bilo povečano od sedemindvajset na štiriinpetdeset, se poleg tistih članov, ki se izvolijo namesto devetih članov, katerih poslovna doba poteče ob koncu tistega leta, izvoli sedemindvajset dodatnih članov. Poslovna doba devetim od teh sedemindvajsetih dodatnih članov poteče ob koncu enega leta in devetim ob koncu dveh let, kakor to določi Generalna skupščina.
  4. Vsak član Ekonomskega in socialnega sveta ima po enega predstavnika.

Naloge in pravice

62. člen

  1. Ekonomski in socialni svet sme mednarodne ekonomske, socialne, kulturne, prosvetne, zdravstvene in sorodne zadeve preučevati ali dajati pobude za njihovo preučevanje in sestavljati o njih poročila ter sme glede vseh takih zadev dajati priporočila Generalni skupščini, članom Združenih narodov in zainteresiranim specializiranim ustanovam.
  2. Svet sme dajati priporočila z namenom, da se zagotovi dejansko spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin za vse ljudi.
  3. Svet sme o zadevah, spadajočih v njegovo pristojnost, pripravljati načrte konvencij, da jih predloži Generalni skupščini.
  4. Svet sme v skladu s pravili, ki jih predpišejo Združeni narodi, sklicevati mednarodne konference o zadevah, spadajočih v njegovo pristojnost.

63. člen

  1. Ekonomski in socialni svet sme s katerokoli izmed ustanov, omenjenih v 57. členu, sklepati dogovore, s katerimi se določijo pogoji, po katerih bo ta ustanova povezana z Združenimi narodi. Taki dogovori se predložijo v potrditev Generalni skupščini.
  2. Svet sme usklajati dejavnost specializiranih ustanov s tem, da jih konzultira in jim daje priporočila, kakor tudi s tem, da daje priporočila Generalni skupščini in članom Združenih narodov.

64. člen

  1. Ekonomski in socialni svet sme ukreniti vse, kar je primerno, da dobi redna poročila od specializiranih ustanov. Sme se dogovoriti s člani Združenih narodov in s specializiranimi ustanovami, da bi dobil poročila o ukrepih, ki so jih izvedli v izpolnitev tako njegovih lastnih priporočil kakor tudi priporočil, ki jih je o zadevah, spadajočih v njegovo pristojnost, dala Generalna skupščina.
  2. Svet sme Generalni skupščini sporočiti svoje pripombe k tem priporočilom.

65. člen

Ekonomski in socialni svet sme dajati obvestila Varnostnemu svetu in mu mora pomagati, kadar ta to zahteva.

66. člen

  1. Ekonomski in socialni svet opravlja vse tiste funkcije, ki spadajo v njegovo pristojnost v zvezi z izvršitvijo priporočil Generalne skupščine.
  2. Svet sme z odobritvijo Generalne skupščine opravljati usluge po zaprosilu članov Združenih narodov in po zaprosilu specializiranih ustanov.
  3. Svet opravlja druge funkcije, ki so določene kjerkoli v tej Ustanovni listini ali ki mu jih lahko dodeli Generalna skupščina.

Glasovanje

67. člen

Vsak član Ekonomskega in socialnega sveta ima po en glas.
Odločbe Ekonomskega in socialnega sveta se sprejemajo z večino tistih članov, ki so navzoči in ki glasujejo.

Postopek

68. člen

Ekonomski in socialni svet postavlja komisije na ekonomskem in socialnem področju in za pospeševanje človekovih pravic, kakor tudi druge take komisije, ki bi bile potrebne za opravljanje njegovih funkcij.

69. člen

Ekonomski in socialni svet povabi vsakega člana Združenih narodov, da se brez pravice glasovanja udeležuje njegovih razpravljanj o vsaki zadevi, ki se posebno tiče tega člana.

70. člen

Ekonomski in socialni svet sme ukreniti, kar je potrebno, da bi se predstavniki specializiranih ustanov brez pravice glasovanja udeleževali njegovih razpravljanj, kakor tudi razpravljanj komisij, ki jih je ustanovil, in da bi se njegovi lastni predstavniki udeleževali razpravljanj specializiranih ustanov.

71. člen

Ekonomski in socialni svet sme ukreniti vse, kar je primerno za posvetovanje z nevladnimi organizacijami, ki se ukvarjajo z zadevami, spadajočimi v njegovo pristojnost. Takšni ukrepi se lahko uporabljajo glede meddržavnih organizacij in, kadar bi bilo primerno in po posvetu s prizadetim članom Združenih narodov, tudi glede organizacij v posameznih državah.

72. člen

  1. Ekonomski in socialni svet si določa lastni poslovnik in v njem tudi način, kako si izvoli predsednika.
  2. Ekonomski in socialni svet se sestaja po potrebi v skladu s svojim poslovnikom, v katerem mora biti tudi določba o sklicanju sej po zahtevi večine njegovih članov.

XI. poglavje - Deklaracija glede nesamoupravnih ozemelj

73. člen

Člani Združenih narodov, ki so odgovorni ali pa prevzemajo odgovornost za upravljanje ozemelj, katerih ljudstva še niso dosegla polne stopnje samouprave, pripoznavajo načelo, da so dolžni gledati v prvi vrsti na koristi prebivalcev teh ozemelj, in sprejemajo kot sveto dolžnost obveznost, da bodo v okviru sistema mednarodnega miru in varnosti, postavljenega s to Ustanovno listino, kar največ mogoče skrbeli za blaginjo prebivalcev teh ozemelj, in da bodo v ta namen:

a) zagotovili primerno spoštovanje kulture teh ljudstev, njihov politični, ekonomski, socialni in prosvetni napredek, pravično ravnanje z njimi in njihovo varstvo pred zlorabami,

b) razvijali njihovo sposobnost za samoupravo, primerno upoštevali politične težnje ljudstev in jim pomagali pri progresivnem razvoju njihovih svobodnih političnih ustanov v skladu s posebnimi okoliščinami vsakega ozemlja in njegovih ljudstev in z različnimi stopnjami njihovega napredka,

c) utrjevali mednarodni mir in varnost,

d) se zavzemali za konstruktivne ukrepe za razvoj, spodbujali raziskovalna dela, sodelovali med seboj in, kadar in kjer je primerno, s specializiranimi mednarodnimi organizacijami, zato da bi se v praksi dosegli socialni, ekonomski in znanstveni cilji, ki so navedeni v tem členu, in

e) redno pošiljali z upoštevanjem omejitev, ki bi jih utegnili narekovati varnost in ustavni oziri, generalnemu sekretarju v vednost statistične in druge tehnične podatke o ekonomskih, socialnih in prosvetnih razmerah na ozemljih, za katera so odgovorni, ki pa ne spadajo k ozemljem, za katera se uporabljata XII. in XIII. poglavje.

74. člen

Člani Združenih narodov soglašajo tudi v tem, da mora njihova politika glede ozemelj, za katera se uporablja to poglavje, nič manj kakor glede njihovih matičnih ozemelj, temeljiti na splošnem načelu dobrega sosedstva; pri tem je treba primerno upoštevati koristi in blaginjo ostalega sveta v socialnih, ekonomskih in trgovinskih zadevah.

XII. poglavje - Mednarodni skrbniški sistem

75. člen

Združeni narodi ustanavljajo pod svojim vodstvom mednarodni skrbniški sistem za upravo in nadzorstvo nad tistimi ozemlji, ki se morejo postaviti pod ta sistem s kasnejšimi posebnimi dogovori. Ta ozemlja se v nadaljnjem besedilu te Ustanovne listine označujejo kot skrbniška ozemlja.

76. člen

Temeljne naloge skrbniškega sistema so v skladu s cilji Združenih narodov, navedenimi v 1. členu te Ustanovne listine, tele:

a) utrjevati mednarodni mir in varnost,

b) pospeševati politični, ekonomski, socialni in prosvetni napredek prebivalcev skrbniških ozemelj ter njihov progresivni razvoj k samoupravi ali neodvisnosti, kakor bi to pač najbolje ustrezalo posebnim razmeram vsakega ozemlja in njegovih ljudstev ter svobodno izraženim željam teh ljudstev in kakor bi bilo določeno v vsakem posameznem skrbniškem dogovoru,

c) spodbujati spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin za vse ljudi, ne glede na raso, spol, jezik ali vero, in gojiti zavest medsebojne odvisnosti ljudstev vsega svetá, in

d) zagotoviti v socialnih, ekonomskih in trgovinskih zadevah enako ravnanje z vsemi člani Združenih narodov in njihovimi državljani in tudi enako ravnanje s temi državljani v pravosodju, vendar tako, da to ne bi bilo v škodo uresničevanja zgoraj navedenih nalog in da bi se upoštevale določbe 80. člena.

77. člen

  1. Skrbniški sistem se uporablja za tista ozemlja spodaj naštetih vrst, ki se lahko postavijo pod ta sistem s skrbniškimi dogovori:

    a) ozemlja, ki so zdaj pod mandatom,

    b) ozemlja, ki bi se odvzela sovražnim državam kot posledica druge svetovne vojne, in

    c) ozemlja, ki jih države, odgovorne za njih upravo, postavijo pod ta sistem prostovoljno.

  2. Katera ozemlja zgoraj naštetih vrst bodo postavljena pod skrbniški sistem in pod kakšnimi pogoji, bo določeno s kasnejšim dogovorom.

78. člen

Skrbniški sistem se ne uporablja za dežele, ki so postale članice Združenih narodov, katerih medsebojni odnosi morajo temeljiti na spoštovanju načela suverene enakosti.

79. člen

Pogoji skrbništva za vsako ozemlje, ki ga je treba postaviti pod skrbniški sistem, kakor tudi vse spremembe ali dopolnitve se določajo z dogovorom med neposredno prizadetimi državami, h katerim spada tudi država mandatarka, kadar gre za ozemlja, ki so pod mandatom kakega člana Združenih narodov, in se potrjujejo po določbah 83. in 85. člena.

80. člen

  1. Če izvzamemo vse, o čemer bi se mogli sporazumevati v posameznih skrbniških dogovorih, ki bi jih sklenili v skladu s 77., 79. in 81. členom in s katerimi bi postavili vsako posamezno ozemlje pod skrbniški sistem, in vse dotlej, dokler takih dogovorov ne bi sklenili, se nič v tem poglavju ne sme razlagati tako, da neposredno ali posredno kakorkoli spreminja kakršnekoli pravice katerihkoli držav ali katerihkoli ljudstev ali pa določbe veljavnih meddržavnih sporazumov, pri katerih bi posamezne članice Združenih narodov bile pogodbene stranke.
  2. Prvi odstavek tega člena se ne sme razlagati tako, da daje razloge za zavlačevanje ali odlaganje pogajanj in sklenitve dogovorov, s katerimi bi se ozemlja pod mandatom in druga ozemlja postavila pod skrbniški sistem, kakor je določeno v 77. členu.

81. člen

Skrbniški dogovor naj v vsakem primeru vsebuje pogoje, pod katerimi se bo skrbniško ozemlje upravljalo, in določa oblast, ki bo upravljala skrbniško ozemlje. Takšna oblast, ki se v nadaljnjem besedilu te Ustanovne listine imenuje upravljajoča oblast, je lahko ena sama država ali več držav ali pa sama Organizacija združenih narodov.

82. člen

V vsakem skrbniškem dogovoru se sme določiti eno ali več strateških območij, ki lahko obsegajo del skrbniškega ozemlja ali pa celotno skrbniško ozemlje, za katero se dogovor uporablja, ne da bi bilo to v škodo kakršnemukoli posebnemu dogovoru ali posebnim dogovorom, sklenjenim po 43. členu.

83. člen

  1. Vse naloge, ki jih imajo Združeni narodi glede strateških območij, opravlja Varnostni svet, vštevši potrditev pogojev skrbniških dogovorov, kakor tudi njihovih sprememb ali dopolnitev.
  2. Temeljne naloge, navedene v 76. členu, veljajo tudi za ljudstvo strateškega območja.
  3. Držeč se določb skrbniških dogovorov in ne da bi bilo to v škodo varnostnim razlogom, se bo Varnostni svet opiral na pomoč Skrbniškega sveta pri opravljanju tistih nalog Združenih narodov po skrbniškem sistemu, ki se nanašajo na politične, ekonomske, socialne in prosvetne zadeve v strateških območjih.

84. člen

Upravljajoča oblast je dolžna zagotoviti, da skrbniško ozemlje prispeva svoj delež k ohranitvi mednarodnega miru in varnosti. V ta namen sme upravljajoča oblast uporabljati prostovoljske oddelke, olajšave in pomoč skrbniškega ozemlja, da izpolni obveznosti, ki jih je v tem pogledu prevzela nasproti Varnostnemu svetu, kakor tudi, da zagotovi krajevno obrambo in ohranitev zakonitosti in reda na skrbniškem ozemlju.

85. člen

  1. Generalna skupščina opravlja naloge Združenih narodov, ki se nanašajo na skrbniške dogovore za vsa območja, ki niso označena kot strateška območja, vštevši potrditev pogojev skrbniških dogovorov, kakor tudi njihovih sprememb ali dopolnitev.
  2. Skrbniški svet, ki deluje pod vodstvom Generalne skupščine, pomaga Generalni skupščini pri opravljanju teh funkcij.

 

XIII. poglavje - Skrbniški svet

Sestava

86. člen

  1. Skrbniški svet je sestavljen iz tehle članov Združenih narodov:

    a) iz tistih članov, ki upravljajo skrbniška ozemlja,

    b) iz takih izmed članov, imenoma navedenih v 23. členu, ki ne upravljajo skrbniških ozemelj, in

    c) iz toliko drugih članov, ki jih izvoli Generalna skupščina za dobo treh let, kolikor je treba, da bi skupno število članov Skrbniškega sveta bilo enako porazdeljeno med tiste člane Združenih narodov, ki upravljajo skrbniška ozemlja, in tiste, ki jih ne upravljajo.

  2. Vsak član Skrbniškega sveta določi posebno usposobljeno osebo, da ga predstavlja v njem.

Naloge in pravice

87. člen

Generalna skupščina in pod njenim vodstvom Skrbniški svet smeta pri opravljanju svojih nalog:

a) preučevati poročila, ki jih predloži upravljajoča oblast,

b) sprejemati peticije in jih pretresati v posvetovanju z upravljajočo oblastjo,

c) skrbeti, da se opravljajo občasni obiski v skrbniških ozemljih v času, dogovorjenem z upravljajočo oblastjo, in

d) opravljati te in druge dejavnosti v skladu s pogoji skrbniških dogovorov.

88. člen

Skrbniški svet sestavlja vprašalnike o političnem, ekonomskem, socialnem in prosvetnem napredku prebivalcev vsakega skrbniškega ozemlja; upravljajoča oblast pa na podlagi takih vprašalnikov pošilja letna poročila Generalni skupščini za vsako skrbniško ozemlje, za katero je pristojna Generalna skupščina.

Glasovanje

89. člen

Vsak član Skrbniškega sveta ima po en glas.
Sklepi Skrbniškega sveta se sprejemajo z večino tistih članov, ki so navzoči in ki glasujejo.

Postopek

90. člen

  1. Skrbniški svet si določa lastni poslovnik in v njem tudi način, kako si izvoli predsednika.
  2. Skrbniški svet se sestaja po potrebi v skladu s svojim poslovnikom, v katerem mora biti tudi določba o sklicevanju sej po zahtevi večine njegovih članov.

91. člen

Skrbniški svet bo uporabil, kadar je to smotrno, pomoč Ekonomskega in socialnega sveta ter ustreznih specializiranih ustanov glede zadev, ki spadajo v njihovo pristojnost.

 

XIV. poglavje - Meddržavno sodišče

92. člen

Meddržavno sodišče je poglavitni sodni organ Združenih narodov. Posluje v skladu s priloženim Statutom, ki je bil izdelan na podlagi Statuta Stalnega meddržavanega sodišča in je sestavni del te Ustanovne listine.

93. člen

  1. Vse članice Združenih narodov so ipso facto pogodbene stranke Statuta Meddržavnega sodišča.
  2. Država, ki ni članica Združenih narodov, lahko postane pogodbena stranka Statuta Meddržavnega sodišča pod pogoji, ki jih v vsakem posameznem primeru določi Generalna skupščina po priporočilu Varnostnega sveta.

94. člen

  1. Vsak član Združenih narodov se zaveže, da se bo podredil odločbi Meddržavnega sodišča v vsakem sporu, v katerem bi bil pravdna stranka.
  2. Če katera stranka v sporu ne spolni obveznosti, ki ji jih nalaga sodba, ki jo je izreklo Meddržavno sodišče, se sme druga stranka obrniti na Varnostni svet, ki lahko, če se mu to zdi potrebno, da priporočila ali pa odloči o ukrepih, ki jih je treba storiti, da se sodba izvrši.

95. člen

Nobena določba te Ustanovne listine ne brani članom Združenih narodov, da ne bi reševanja sporov poverili drugim sodiščem na temelju dogovorov, ki že obstoje ali pa bi se sklenili v prihodnje.

96. člen

  1. Generalna skupščina ali Varnostni svet smeta zaprositi Meddržavno sodišče, da jima da svetovalno mnenje o vsakem pravnem vprašanju.
  2. Drugi organi Združenih narodov in specializirane ustanove, ki jih Generalna skupščina lahko vsak čas za to pooblasti, smejo tudi zaprositi Meddržavno sodišče za svetovalno mnenje o pravnih vprašanjih, ki bi nastala v okviru njihove dejavnosti.

XV. poglavje - Sekretariat

97. člen

Sekretariat je sestavljen iz generalnega sekretarja in takega osebja, ki ga Organizacija potrebuje. Generalnega sekretarja imenuje Generalna skupščina po priporočilu Varnostnega sveta. On je najvišji upravni uslužbenec Organizacije.

98. člen

Generalni sekretar deluje v tej lastnosti na vseh sestankih Generalne skupščine, Varnostnega sveta, Ekonomskega in socialnega sveta in Skrbniškega sveta ter opravlja tudi vse druge naloge, ki mu jih zaupajo ti organi. Generalni sekretar daje Generalni skupščini letno poročilo o delu Organizacije.

99. člen

Generalni sekretar sme opozoriti Varnostni svet na katerokoli zadevo, ki bi po njegovem mnenju utegnila ogrožati ohranitev mednarodnega miru in varnosti.

100. člen

  1. Pri spolnjevanju svojih dolžnosti generalni sekretar in osebje ne smejo ne zahtevati navodil in jih tudi ne sprejemati od nobene vlade ali katerekoli druge oblasti zunaj Organizacije. Vzdržati se morajo slehernega dejanja, ki ne bi bilo združljivo z njihovim položajem mednarodnih uslužbencev, odgovornih edinole Organizaciji.
  2. Vsak član Združenih narodov se zaveže, da bo spoštoval izključno mednarodni značaj dolžnosti generalnega sekretarja in osebja ter da ne bo skušal vplivati nanje pri spolnjevanju njihovih dolžnosti.

101. člen

  1. Osebje imenuje generalni sekretar po pravilih, ki jih določa Generalna skupščina.
  2. Ustrezno posebno osebje se za stalno dodeli Ekonomskemu in socialnemu svetu, Skrbniškemu svet in, če je potrebno, drugim organom Združenih narodov. To osebje je v sestavu Sekretariata.
  3. Pri sprejemanju osebja v službo in pri določanju pogojev za službo naj se predvsem upošteva potreba, da se zagotovi najvišja stopnja delovne sposobnosti, strokovnosti in poštenosti. Pri tem naj se primerno gleda na pomembnost, da se osebje izbira na kolikor mogoče široki geografski podlagi.

XVI. poglavje - Razne določbe

102. člen

  1. Vsaka pogodba in vsak meddržavni dogovor, ki jih sklene katerikoli član Združenih narodov potem, ko ta Ustanovna listina začne veljati, naj se brž ko mogoče registrirajo v Sekretariatu in naj jih Sekretariat objavi.
  2. Nobena stranka katerekoli take pogodbe ali meddržavnega dogovora, ki ne bi bili registrirani v skladu z določbami 1. odstavka tega člena, se ne more sklicevati na to pogodbo ali dogovor pred nobenim organom Združenih narodov.

103. člen

Če je navzkrižje med obveznostmi članov Združenih narodov po tej Ustanovni listini in med njihovimi obveznostmi po kateremkoli drugem meddržavnem dogovoru, prevladujejo njihove obveznosti po tej Ustanovni listini.

104. člen

Organizacija uživa na ozemlju vsakega od svojih članov tako pravno sposobnost, kakršna ji je potrebna, da lahko opravlja svoje naloge in doseže svoje cilje.

105. člen

  1. Organizacija uživa na ozemlju vsakega od svojih članov take privilegije in imunitete, kakršne so ji potrebne, da doseže svoje cilje.
  2. Predstavniki članov Združenih narodov in uslužbenci Organizacije prav tako uživajo take privilegije in imunitete, kakršne so jim potrebne, da lahko neodvisno opravljajo svoje naloge v zvezi z Organizacijo.
  3. Generalna skupščina sme dajati priporočila z namenom, da se določijo podrobnosti za uporabo 1. in 2. odstavka tega člena, ali pa sme članom Združenih narodov predlagati dogovore v ta namen.

XVII. poglavje - Prehodne določbe glede varnosti

106. člen

Dokler ne začno veljati takšni posebni dogovori, omenjeni v 43. členu, ki bi dali Varnostnemu svetu po njegovem mnenju možnost, da prične spolnjevati svoje dolžnosti po 42. členu, se bodo pogodbene stranke Deklaracije štirih držav, podpisane v Moskvi 30. oktobra 1943, in Francija, po določbah 5. odstavka te Deklaracije, posvetovale med seboj in, kadar je treba, z drugimi člani Združenih narodov z namenom, da v imenu Organizacije izvedejo tako skupno akcijo, kakršna bi mogla biti potrebna za ohranitev mednarodnega miru in varnosti.

107. člen

V odnosu do katerekoli države, ki je med drugo svetovno vojno bila sovražnica katerekoli podpisnice te Ustanovne listine, nobena določba te Ustanovne listine ne ovira in ne prepoveduje akcije, ki bi jo kot posledico te vojne začele ali dovolile vlade, odgovorne za tako akcijo.

XVIII. poglavje - Spremembe

108. člen

Spremembe te Ustanovne listine začno veljati za vse člane Združenih narodov, kadar jih sprejme dvetretjinska večina članov Generalne skupščine in kadar jih ratificirata v skladu s svojimi ustavnimi določbami dve tretjini članov Združenih narodov, vštevši vse stalne člane Varnostnega sveta.

109. člen

  1. Za revizijo te Ustanovne listine se sme sklicati obča konferenca članov Združenih narodov v času in v kraju, ki se določita z dvetretjinsko večino članov Generalne skupščine in z glasovi katerihkoli devetih članov Varnostnega sveta. Vsak član Združenih narodov bo imel na konferenci po en glas.
  2. Vsaka sprememba te Ustanovne listine, ki jo konferenca priporoči z dvetretjinsko večino glasov, začne veljati, ko jo ratificirata v skladu s svojimi ustavnimi določbami dve tretjini članov Združenih narodov, vštevši vse stalne člane Varnostnega sveta.
  3. Če taksne konference ne bo pred desetim letnim zasedanjem Generalne skupščine, šteto od tedaj, ko je ta Ustanovna listina začela veljati, se bo predlog o sklicevanju takšne konference postavil na dnevni red tega zasedanja Generalne skupščine in konferenca se bo sklicala, če se tako sklene z večino glasov članov Generalne skupščine in z glasovi katerihkoli sedmih članov Varnostnega sveta.

XIX. poglavje - Ratifikacija in podpis

110. člen

  1. Države podpisnice ratificirajo to Ustanovno listino v skladu s svojimi ustavnimi določbami.
  2. Ratifikacijske listine se morajo deponirati pri vladi Združenih držav Amerike, ki o vsakem deponiranju obvesti vse države podpisnice, kakor tudi generalnega sekretarja Organizacije, brž ko bo imenovan.
  3. Ta Ustanovna listina začne veljati potem, ko deponirajo svoje ratifikacijske listine Republika Kitajska, Francija, Zveza sovjetskih socialističnih republik, Združeno kraljestvo Velike Britanije in Severne Irske in Združene države Amerike ter večina drugih držav podpisnic. Vlada Združenih držav Amerike nato sestavi zapisnik o deponiranju ratifikacijskih listin in ga v prepisu pošlje vsem državam podpisnicam.
  4. Države podpisnice te Ustanovne listine, ki jo ratificirajo potem, ko je začela veljati, postanejo prvotne članice Združenih narodov z dnem, ko deponirajo svoje ratifikacijske listine.

111. člen

Ta Ustanovna listina, katere kitajsko, francosko, rusko, angleško in špansko besedilo je enako avtentično, ostane shranjena v arhivih vlade Združenih držav Amerike. Ta vlada pošlje pravilno overjene prepise te Ustanovne listine vladam drugih držav podpisnic.

V POTRDITEV TEGA so predstavniki vlad Združenih narodov podpisali to Ustanovno listino.

SESTAVLJENO v mestu San Franciscu šestindvajsetega junija leta tisoč devetsto petinštiridesetega.

Statut Meddržavnega sodišča

1. člen

Meddržavno sodišče, ustanovljeno z Ustanovno listino Združenih narodov kot poglavitni sodni organ Združenih narodov, naj se konstituira in naj posluje v skladu z določbami tega Statuta.

I. poglavje - Organizacija sodišča

2. člen

Sodišče je zbor neodvisnih sodnikov, izvoljenih ne glede na njihovo državljanstvo izmed oseb z visokim moralnim ugledom, ki izpolnjujejo pogoje, kakršni se v njihovih državah zahtevajo za opravljanje najvišjih sodnih služb, ali pa so pravniki, ki so priznani strokovnjaki v mednarodnem pravu.

3. člen

  1. Sodišče je sestavljeno iz petnajstih članov, od katerih sme biti samo eden državljan iste države.
  2. Oseba, ki bi se glede članstva v Sodišču mogla šteti za državljana več kakor ene države, se bo štela za državljana tiste države, v kateri redno izvršuje svoje državljanske in politične pravice.

4. člen

  1. Člane Sodišča izvolita v skladu z naslednjimi določbami Generalna skupščina in Varnostni svet s seznama oseb, ki jih predlagajo državne skupine Stalnega razsodišča.
  2. Kadar gre za člane Združenih narodov, ki niso zastopani v Stalnem razsodišču, predlagajo kandidate državne skupine, ki jih v ta namen določijo njihove vlade pod istimi pogoji, kakor jih za člane Stalnega razsodišča predpisuje 44. člen Haaškega dogovora iz leta 1907 o mirnem reševanju mednarodnih sporov.
  3. Generalna skupščina po priporočilu Varnostnega sveta določi, če ni posebnega dogovora, pogoje, pod katerimi sme sodelovati pri volitvah članov Sodišča država, ki je pogodbena stranka tega Statuta, a ni članica Združenih narodov.

5. člen

  1. Najmanj tri mesece pred dnevom volitev se generalni sekretar Združenih narodov pismeno obrne na člane Stalnega razsodišča, ki pripadajo državam, ki so pogodbene stranke tega Statuta, kakor tudi na člane državnih skupin, imenovanih po 2. odstavku 4. člena, s povabilom, naj prek državnih skupin v predpisanem roku predlagajo osebe, ki bi mogle sprejeti dolžnosti člana Sodišča.
  2. Nobena skupina ne sme predlagati več kakor štiri osebe, izmed katerih imata največ dve osebi državljanstvo države, ki ji pripada skupina. V nobenem primeru ne sme število kandidatov, ki jih predlaga kaka skupina, biti večje kakor dvojno število mest, ki jih je treba zasesti.

6. člen

Priporoča se vsaki skupini, naj se v domači državi prej, preden predloži kandidate, posvetuje z najvišjim sodiščem, s pravnimi fakultetami in pravnimi šolami, z akademijami in oddelki mednarodnih akademij v domači državi, ki se ukvarjajo s preučevanjem prava.

7. člen

  1. Generalni sekretar sestavlja po abecednem redu seznam vseh tako predlaganih oseb. Izvoljene smejo biti samo te osebe, razen v primeru, predpisanem v 2. odstavku 12. člena.
  2. Generalni sekretar sporoča ta seznam Generalni skupščini in Varnostnemu svetu.

8. člen

Generalna skupščina in Varnostni svet volita člane Sodišča neodvisno drug od drugega.

9. člen

Pri vsakih volitvah naj volivci gledajo ne samo na to, da morajo osebe, ki naj jih izvolijo, vsaka posebej spolnjevati postavljene pogoje, temveč tudi na to, da se zagotovi, da bodo v zboru kot celoti zastopane najbolj pomembne oblike civilizacije in poglavitni pravni sistemi sveta.

10. člen

  1. Za izvoljene se štejejo kandidati, ki dobijo absolutno večino glasov v Generalni skupščini in Varnostnem svetu.
  2. Vsa glasovanja v Varnostnem svetu, bodisi za izvolitev sodnikov, bodisi za imenovanje članov komisije, določene dalje v 12. členu, se opravijo brez kakršnegakoli razlikovanja med stalnimi in nestalnimi člani Varnostnega sveta.
  3. V primeru, da dobi več kakor en državljan iste države absolutno večino glasov v Generalni skupščini in Varnostnem svetu, se šteje za izvoljenega samo najstarejši od njih.

11. člen

Če po prvem volilnem sestanku ostane eno ali več mest nezasedenih, bo drugi in, če je treba, še tretji volilni sestanek.

12. člen

  1. Če tudi po tretjem volilnem sestanku ostane še nezasedeno eno ali več mest, se lahko kadarkoli na zahtevo bodisi Generalne skupščine ali pa Varnostnega sveta sestavi skupna komisija šestih članov, od katerih tri imenuje Generalna skupščina in tri Varnostni svet, z nalogo, da z absolutno večino glasov izbere za vsako še nezasedeno mesto po eno ime, ki naj se predloži Generalni skupščini in Varnostnemu svetu, da ga vsak zase sprejmeta.
  2. Če se skupna komisija soglasno sporazume glede katerekoli osebe, ki spolnjuje postavljene pogoje, lahko njeno ime vpiše v svoj seznam, tudi če ga prej ni bilo v seznamu predlaganih oseb, omenjenem v 7. členu.
  3. Če se skupna komisija prepriča, da ji ne bo uspelo zagotoviti izvolitev, tedaj bodo že izvoljeni člani Sodišča v roku, ki ga določi Varnostni svet, popolnili nezasedena mesta na ta način, da bodo izbrali ostale člane Sodišča izmed kandidatov, ki so dobili glasove bodisi v Generalni skupščini ali pa v Varnostnem svetu.
  4. V primeru, da je število glasov med sodniki enako, odloči glas najstarejšega sodnika.

13. člen

  1. Člani Sodišča se izvolijo za devet let in smejo biti ponovno izvoljeni; vendar glede sodnikov, izvoljenih pri prvih volitvah, poteče službena doba petim sodnikom ob koncu treh let in drugim petim sodnikom ob koncu šestih let.
  2. Sodniki, katerih službena doba poteče ob koncu prej omenjenih začetnih dob treh in šestih let, se določijo z žrebanjem, ki ga opravi generalni sekretar takoj po končanih prvih volitvah.
  3. Člani Sodišča opravljajo svoje dolžnosti vse dotlej, dokler jih ne nadomestijo drugi. Tudi če so nadomeščeni, naj dokončajo vse pravdne zadeve, ki so jih začeli reševati.
  4. Če kak član Sodišča odstopi, se izjava o odstopu naslovi na predsednika, da jo ta sporoči generalnemu sekretarju. S tem zadnjim sporočilom postane mesto izpraznjeno.

14. člen

Izpraznjena mesta se popolnijo po istem postopku, kakor je predpisan za prve volitve, vendar z upoštevanjem tele določbe: generalni sekretar v enem mesecu po izpraznitvi mesta razpošlje povabila, predpisana v 5. členu, Varnostni svet pa določi dan volitev.

15. člen

Član Sodišča, ki je izvoljen, da nadomesti člana, ki mu službena doba še ni potekla, opravlja službo do poteka službene dobe svojega prednika.

16. člen

  1. Noben član Sodišča ne sme opravljati nikakršne politične ali upravne funkcije niti ne sme sprejeti nikakršne druge zaposlitve poklicne narave.
  2. V primeru dvoma odloči Sodišče.

17. člen

  1. Noben član Sodišča ne sme v nobeni pravdni zadevi nastopati kot zastopnik strank, svetovalec ali odvetnik.
  2. Noben član ne sme sodelovati pri odločanju o nobeni zadevi, v kateri je poprej nastopal kot zastopnik, svetovalec ali odvetnik katere izmed pravdnih strank ali kot član državnega ali meddržavnega sodišča ali kot član anketne komisije ali v katerikoli drugi lastnosti.
  3. V primeru dvoma odloči Sodišče.

18. člen

  1. Noben član Sodišča ne more biti razrešen svojih funkcij, razen če je po soglasnem mnenju drugih članov prenehal spolnjevati postavljene pogoje.
  2. Tajnik Sodišča to uradno sporoči generalnemu sekretarju.
  3. S tem sporočilom postane mesto izpraznjeno.

19. člen

Člani Sodišča pri opravljanju svoje sodne službe uživajo diplomatske privilegije in imunitete.

20. člen

Vsak član Sodišča mora pred nastopom svoje službe na javni seji slovesno izjaviti, da bo opravljal svoje dolžnosti nepristransko in vestno.

21. člen

  1. Sodišče si izvoli predsednika in podpredsednika za tri leta; obadva smeta biti ponovno izvoljena.
  2. Sodišče imenuje svojega tajnika in sme ukreniti, da se namestijo drugi uslužbenci, ki bi bili potrebni.

22. člen

  1. Sedež Sodišča je v Haagu. Vendar to Sodišče ne ovira, da ne bi zasedalo in opravljalo svojih funkcij kjerkoli drugje, kadar bi se mu to zdelo zaželêno.
  2. Predsednik in tajnik Sodišča morata prebivati na sedežu Sodišča.

23. člen

  1. Sodišče zaseda stalno razen med sodnimi počitnicami, katerih čas in trajanje določi Sodišče.
  2. Člani Sodišča imajo pravico do občasnega dopusta, katerega čas in trajanje določi Sodišče, upoštevaje razdalje med Haagom in domom vsakega posameznega sodnika.
  3. Člani Sodišča so dolžni biti stalno na razpolago Sodišču, razen kadar so na dopustu ali kadar so zadržani zaradi bolezni ali iz drugih resnih razlogov, s katerimi se morajo, kakor je treba, opravičiti predsedniku.

24. člen

  1. Če kakšen član Sodišča iz kakšnega posebnega razloga meni, da ne bi smel sodelovati pri odločanju o določeni zadevi, sporoči to predsedniku.
  2. Če predsednik meni, da kateri od članov Sodišča iz kakšnega posebnega razloga ne bi smel sodelovati pri obravnavi določene zadeve, mu to sporoči.
  3. Če v takšnih primerih član Sodišča in predsednik ne soglašata, odloči Sodišče.

25. člen

  1. Sodišče zaseda v polni sestavi, razen kadar ta Statut izrecno predpisuje drugače.
  2. Poslovnik Sodišča lahko določa, da se v skladu z okoliščinami in po vrstnem redu eden ali več sodnikov oproste sodelovanja pri obravnavi, pod pogojem, da se s tem število sodnikov, razpoložljivih za sestavo Sodišča, ne zmanjša pod enajst.
  3. Za sestavo Sodišča zadošča kvorum devetih sodnikov.

26. člen

  1. Sodišče sme po svojem sprevidu kadarkoli ustanoviti enega ali več senatov, sestavljenih iz treh ali več sodnikov, kakor pač Sodišče določi, za odločanje o določenih vrstah zadev, na primer o delovnih zadevah in zadevah, ki se nanašajo na tranzit in komunikacije.
  2. Sodišče sme vsak čas ustanoviti senat za odločanje o določeni zadevi. Število sodnikov, ki sestavljajo tak senat, določi Sodišče v sporazumu s strankami.
  3. Senati, ki so predvideni v tem členu, obravnavajo zadeve in odločajo o njih, če pravdne stranke to predlagajo.

27. člen

Za sodbo, ki jo izreče katerikoli izmed senatov, predvidenih v 26. in 29. členu, velja, kakor da jo je izreklo Sodišče.

28. člen

Senati, predvideni v 26. in 29. členu, smejo v soglasju s pravdnimi strankami zasedati in opravljati svoje funkcije tudi drugod, ne le v Haagu.

29. člen

Za hitrejše opravljanje zadev Sodišče vsako leto sestavi senat petih sodnikov, ki sme po predlogu pravdnih strank obravnavati zadeve in odločati o njih po skrajšanem postopku. Razen tega se izbereta dva sodnika, da nadomestita sodnike, ki ne bi mogli sodelovati na zasedanju.

30. člen

  1. Sodišče določi poslovnik, po katerem opravlja svoje funkcije. Sodišče zlasti določi pravila za svoj postopek.
  2. Poslovnik Sodišča lahko predvideva prisednike, ki brez pravice glasovanja sodelujejo pri sejah Sodišča ali njegovih senatov.

31. člen

  1. Sodniki, ki imajo isto državljanstvo kakor katerakoli izmed pravdnih strank, obdržijo pravico, da sodelujejo pri obravnavi o zadevi, ki je pred Sodiščem.
  2. Če ima Sodišče v svojem zboru sodnika, ki ima državljanstvo ene od pravdnih strank, sme vsaka druga pravdna stranka izbrati katerokoli osebo, da sodeluje pri obravnavi kot sodnik. Takšna oseba se mora izbrati predvsem izmed tistih, ki so bili predlagani kot kandidati po 4. in 5. členu.
  3. Če Sodišče v svojem zboru nima nobenega sodnika, ki bi imel državljanstvo kake pravdne stranke, sme sleherna izmed teh izbrati po enega sodnika na način, ki je določen v 2. odstavku tega člena.
  4. Določbe tega člena se uporabljajo tudi za primere po 26. in 29. členu. V takšnih primerih bo predsednik naprosil, da eden ali, če je treba, dva izmed članov Sodišča, ki sestavljajo senat, prepustijo svoje mesto članom Sodišča, ki so državljani prizadetih strank in, če takih ni ali če ne morejo prisostvovati, sodnikom, ki jih pravdne stranke posebej izberejo.
  5. Če ima več pravdnih strank isti interes, se glede uporabe prejšnjih določb štejejo samo kot ena pravdna stranka. V primeru dvoma odloči Sodišče.
  6. Sodniki, ki se izberejo po določbah 2., 3. in 4. odstavka tega člena, morajo izpolnjevati pogoje, predpisane v 2. členu, v 2. odstavku 17. člena, v 20. in 24. členu tega Statuta. Pri odločanju sodelujejo v pogojih popolne enakosti z drugimi člani Sodišča.

32. člen

  1. Vsak član Sodišča dobiva letno plačo.
  2. Predsednik dobiva poseben letni dodatek.
  3. Podpredsednik dobiva poseben dodatek za vsak dan, v katerem nastopa kot predsednik.
  4. Sodniki, ki so izbrani po 31. členu, pa niso člani Sodišča, dobivajo povračilo za vsak dan, v katerem opravljajo svoje funkcije.
  5. Te plače, dodatke in povračila določi Generalna skupščina. Ne smejo se zmanjševati, dokler služba traja.
  6. Plačo tajnika Sodišča določi Generalna skupščina po predlogu Sodišča.
  7. Pravilnik, ki ga sprejme Generalna skupščina, določi pogoje, pod katerimi se članom Sodišča in tajniku Sodišča dajejo pokojnine ob prenehanju službe, kakor tudi pogoje, pod katerimi se članom Sodišča in tajniku Sodišča povrnejo njihovi potni stroški.
  8. Omenjene plače, dodatki in povračila so oproščeni vseh davščin.

33. člen

Stroške Sodišča krijejo Združeni narodi na način, kakor to določi Generalna skupščina.

II. poglavje - Pristojnost sodišča

34. člen

  1. Samo države smejo biti pravdne stranke v zadevah pred Sodiščem.
  2. Sodišče sme pod pogoji, ki jih predpisuje njegov poslovnik, zahtevati od javnih mednarodnih organizacij informacije v zvezi z zadevami, ki jih obravnava in sme tudi sprejemati informacije, če mu jih take organizacije predlože po svoji lastni pobudi.
  3. Kadar gre v zadevi, predloženi Sodišču, za razlago temeljne listine kakšne javne mednarodne organizacije ali kakšnega meddržavnega dogovora, sklenjenega na podlagi omenjene listine, tajnik Sodišča to sporoči prizadeti javni mednarodni organizaciji in ji pošlje prepise vseh spisov pismenega postopka.

35. člen

  1. Sodišče je dostopno za vse države, ki so pogodbene stranke tega Statuta.
  2. Pogoje, pod katerimi je Sodišče dostopno za druge države, določi Varnostni svet, upoštevajoč posebne določbe, obsežene v veljavnih pogodbah, toda v nobenem primeru ne smejo taki pogoji spravljati pravdnih strank v položaj neenakosti pred Sodiščem.
  3. Kadar je država, ki ni članica Združenih narodov, stranka v kaki pravdni zadevi, določi Sodišče znesek, ki naj ga ta stranka prispeva h kritju stroškov Sodišča. Ta določba se ne uporabi, če takšna država že sodeluje pri kritju stroškov Sodišča.

36. člen

  1. Pristojnost Sodišča se razteza na vse zadeve, ki mu jih stranke predlože, kakor tudi na vse primere, ki so posebej določeni v Ustanovni listini Združenih narodov ali v veljavnih pogodbah in dogovorih.
  2. Države, ki so pogodbene stranke tega Statuta, smejo kadarkoli izjaviti, da v razmerju do vsake druge države, ki sprejme isto obveznost, pripoznavajo kot obvezno ipso facto in brez posebnega sporazuma pristojnosti Sodišča v vseh pravnih sporih, ki se nanašajo na:

    a) razlago kakšne pogodbe,

    b) katerokoli vprašanje mednarodnega prava,

    c) obstoj kakšnega dejstva, ki bi pomenilo, če se ugotovi, kršitev kakšne meddržavne obveznosti,

    d) naravo ali obseg odškodnine, ki se mora dati za kršitev kakšne mednarodne obveznosti.
     

  3. Prej omenjene izjave se lahko dajo brezpogojno ali pod pogojem vzajemnosti med več državami ali med določenimi državami, ali pa za določen čas.
  4. Takšne izjave se deponirajo pri generalnem sekretarju Združenih narodov, ki pošlje njih prepise pogodbenim strankam tega Statuta in tajniku Sodišča.
  5. Izjave, ki so bile dane po 36. členu Statuta Stalnega meddržavnega sodišča in so še v veljavi, se med pogodbenimi strankami tega Statuta štejejo, kot da je z njimi bila sprejeta obvezna pristojnost Meddržavnega sodišča za preostali čas njihove veljavnosti v skladu z njihovimi določbami.
  6. Če nastane spor o tem, ali je Sodišče pristojno, odloči Sodišče.

37. člen

Če kakšna veljavna pogodba ali kakšen veljaven dogovor določa, da se kakšna zadeva predloži sodišču, ki bi ga moralo ustanoviti Društvo narodov, ali pa Stalnemu meddržavnemu sodišču, naj se ta zadeva, kadar gre za pogodbene stranke tega Statuta, predloži Meddržavnemu sodišču.

38. člen

  1. Sodišče, katerega naloga je odločati v skladu z mednarodnim pravom v sporih, ki se mu predložijo, naj uporablja:

    a) meddržavne dogovore, bodisi splošne bodisi posebne, s katerimi so postavljena pravila, ki jih države v sporu izrečno pripoznavajo,

    b) mednarodni običaj kot dokaz obče prakse, ki je sprejeta kot pravo,

    c) obča pravna načela, ki jih pripoznavajo civilizirani narodi,

    d) sodne odločbe, s pridržkom določbe 59. člena, in nauk najbolj kvalificiranih pravnih strokovnjakov različnih narodov, kot pomožno sredstvo za ugotavljanje pravnih pravil.

  2. Ta določba ne omejuje pravice Sodišča, da odloča o zadevi ex aequo et bono, če se pravdne stranke o tem sporazumejo.

III. poglavje - Postopek

39. člen

  1. Uradna jezika Sodišča sta francoščina in angleščina. Če se stranke sporazumejo, da se ves postopek vodi v francoščini, se sodba izreče v francoščini. Če se stranke sporazumejo, da se ves postopek vodi v angleščini, se sodba izreče v angleščini.
  2. Če ni sporazuma o tem, kateri jezik naj se uporablja, sme vsaka stranka v svojih izvajanjih pred Sodiščem uporabljati jezik, ki mu daje prednost; sodba Sodišča se izda v francoščini in angleščini. V tem primeru Sodišče hkrati določi, katero od obeh besedil velja za avtentično.
  3. Sodišče sme po predlogu katerekoli stranke dovoliti tej stranki, da uporablja kakšen drug jezik in ne francoščino ali angleščino.

40. člen

  1. Zadeve se predložijo Sodišču, kakor pač narekuje posamezen primer, bodisi s sporočilom posebnega sporazuma o njegovi pristojnosti ali pa s pismeno vlogo, ki sta naslovljena na tajnika Sodišča. V obeh primerih je treba navesti predmet spora in pravdne stranke.
  2. Tajnik Sodišča takoj obvesti o vlogi vse, ki so prizadeti.
  3. Tajnik Sodišča obvesti o tem tudi člane Združenih narodov prek generalnega sekretarja, kakor tudi vse države, ki imajo pravico nastopati pred Sodiščem.

41. člen

  1. Sodišče sme, če meni, da okoliščine tako zahtevajo, naznačiti kakršnekoli začasne ukrepe, ki bi jih bilo treba izvesti, da se zavarujejo pravice sleherne izmed pravdnih strank.
  2. Dokler ni dokončne odločbe, se o predlaganih ukrepih takoj obvestijo pravdne stranke in Varnostni svet.

42. člen

  1. Pravdne stranke predstavljajo njihovi predstojniki.
  2. Pravdnim strankam smejo pred Sodiščem pomagati svetovalci ali pa odvetniki.
  3. Zastopniki, svetovalci in odvetniki strank pred Sodiščem uživajo privilegije in imunitete, ki so jim potrebne za neodvisno opravljanje njihovih dolžnosti.

43. člen

  1. Postopek ima dva dela: pismeni in ustni.
  2. Pismeni postopek je v tem, da se Sodišču pošljejo in pravdnim stranka vročijo vloge, odgovori nanje in po potrebi replike, prav tako pa tudi vsi dokazni spisi in listine.
  3. Te vročitve oskrbi tajnik Sodišča po vrsti in v rokih, kakor določi Sodišče.
  4. Vsaka listina, ki jo je predložila ena od pravdnih strank, se mora vročiti drugi pravdni stranki v overjenem prepisu.
  5. Ustni postopek je v tem, da Sodišče zaslišuje priče in izvedence ter posluša zastopnike strank, svetovalce in odvetnike.

44. člen

  1. Za vročitev vseh sporočil drugim osebam, razen zastopnikom strank, svetovalcem in odvetnikom, se Sodišče obrača neposredno na vlado tiste države, na katere ozemlju je treba sporočilo vročiti.
  2. Ista določba se uporablja, kadar gre za to, da se priskrbijo dokazna sredstva na kraju samem.

45. člen

Obravnave vodi predsednik ali, če ta ne more predsedovati, podpredsednik; če pa sta oba zadržana, predseduje najstarejši izmed navzočih sodnikov.

46. člen

Obravnave pred Sodiščem so javne, razen če Sodišče odloči drugače ali pa če obe pravdni stranki zahtevata, naj se občinstvo ne pripusti.

47. člen

  1. Na vsaki obravnavi se vodi zapisnik, ki ga podpišeta tajnik Sodišča in predsednik.
  2. Samó ta zapisnik je avtentičen.

48. člen

Sodišče izdaja odredbe, ki se nanašajo na vodstvo postopka, določa obliko in roke, v katerih mora vsaka pravdna stranka podati svoje zaključne predloge, in ukrepa vse, kar je v zvezi z izvedbo dokazov.

49. člen

Sodišče sme, celó pred pričetkom obravnave, zahtevati od zastopnikov strank, naj predlože kakršnekoli listine ali dajo kakršnakoli pojasnila. Vsaka odklonitev se dá na zapisnik.

50. člen

Sodišče sme vsak čas poveriti kateremukoli posamezniku, kolegiju, uradu, komisiji ali drugemu organu po svoji izbiri nalogo, da opravi izvedbe ali dá izvedensko mnenje.

51. člen

Med obravnavo je treba pričam in izvedencem postavljati vsa potrebna vprašanja pod pogoji, ki jih predpiše Sodišče v pravilih za postopek, omenjenih v 30. členu.

52. člen

Ko je Sodišče prejelo dokaze in pričevanja v rokih, ki jih je določilo v ta namen, sme zavrniti vse nadaljnje izpovedbe ali dokazne listine, ki bi mu jih ena od pravdnih strank hotela predložiti brez pristanka druge pravdne stranke.

53. člen

  1. Kadarkoli ena od pravdnih strank ne pride pred Sodišče ali opusti obrambo svoje zadeve, sme nasprotna pravdna stranka predlagati Sodišču, naj odloči v korist njenega zahtevka.
  2. Preden Sodišče tako odloči, se mora prepričati ne samo o tem, da je pristojno po določbah 36. in 37. člena, temveč tudi o tem, da je zahtevek dejansko in pravno utemeljen.

54. člen

  1. Ko so zastopniki strank, svetovalci in odvetniki pod vodstvom Sodišča končali svoja izvajanja o zadevi, predsednik razglasi, da je obravnava končana.
  2. Sodišče se umakne k posvetovanju.
  3. Posvetovanja Sodišča so v tajnem zasedanju in ostanejo tajna.

55. člen

  1. O vseh vprašanjih se odloča z večino glasov navzočih sodnikov.
  2. Pri enakem številu glasov ima odločilen glas predsednik ali pa sodnik, ki ga nadomešča.

56. člen

  1. Sodba mora biti obrazložena.
  2. V sodbi se navedejo imena sodnikov, ki so sodelovali pri odločanju.

57. člen

Če sodba, v celoti ali deloma, ne izraža soglasnega mnenja sodnikov, ima vsak sodnik pravico, dodati ji svoje ločeno mnenje.

58. člen

Sodbo podpišeta predsednik in tajnik Sodišča. Prebere se na javni seji, potem ko so bili zastopniki strank obveščeni, tako kakor je treba.

59. člen

Odločba Sodišča je obvezna samó za pravdne stranke in edinole glede tistega posebnega primera.

60. člen

Sodba je dokončna in zoper njo ni pritožbe. Če nastane spor o smislu ali dosegu sodbe, jo Sodišče razloži, če katera od pravdnih strank to zahteva.

61. člen

  1. Predlog za revizijo sodbe se sme vložiti le, če je utemeljen z odkritjem kakega dejstva, ki je take narave, da bi moglo biti odločilno, ki pa pri izrekanju sodbe ni bilo znano Sodišču in tudi ne pravdni stranki, ki predlaga revizijo, vendar vselej pod pogojem, da tako neznanje ni bilo posledica malomarnosti.
  2. Postopek za revizijo se začne z odločbo Sodišča, v kateri Sodišče izrečno ugotovi obstoj novega dejstva, prizna temu tak značaj, da je z njim zadeva godna za revizijo, in izjavlja da je predlog na tej podlagi sprejemljiv.
  3. Sodišče sme zahtevati, da se sodba prej izvrši, preden dovoli pričetek postopka za revizijo.
  4. Predlog za revizijo je treba vložiti najkasneje v šestih mesecih po odkritju novega dejstva.
  5. Po preteku desetih let od dneva sodbe se ne more staviti noben predlog za revizijo.

62. člen

  1. Če je kakšna država mnenja, da bi s sodbo v kakšnem sporu mogel biti prizadet kak njen interes pravne narave, sme predlagati Sodišču, da ji dovoli intervenirati v postopku.
  2. O takšnem predlogu odloči Sodišče.

63. člen

  1. Kadarkoli gre za razlago kakšnega dogovora, pri katerem so pogodbene stranke tudi druge države razen pravdnih strank, tajnik Sodišča to takoj sporoči vsem tem državam.
  2. Vsaka država, ki dobi takšno sporočilo, ima pravico intervenirati v postopku, toda če uporabi to pravico, je razlaga, izrečena v sodbi, enako obvezna tudi zanjo.

64. člen

Če Sodišče ne odloči drugače, nosi vsaka pravdna stranka svoje stroške postopka.

IV. poglavje - Svetovalna mnenja

65. člen

  1. Sodišče sme dati svetovalno mnenje o vsakem pravnem vprašanju po predlogu kateregakoli organa ali ustanove, ki bi bila po Ustanovni listini Združenih narodov ali pa v skladu z njenimi določbami upravičena dati tak predlog.
  2. Vprašanja, glede katerih je Sodišče zaprošeno za svetovalno mnenje, se predložijo Sodišču s pismeno vlogo, v kateri se z vso natančnostjo razloži vprašanje, o katerem je Sodišče zaprošeno za mnenje; tej vlogi se priložijo vse listine, s pomočjo katerih bi se vprašanje moglo razjasniti.

66. člen

  1. Tajnik Sodišča takoj obvesti o vlogi, s katero se prosi za svetovalno mnenje, vse države, ki imajo pravico nastopati pred Sodiščem.
  2. Razen tega pošlje tajnik Sodišča vsaki državi, ki ima pravico nastopati pred Sodiščem, kakor tudi vsaki meddržavni organizaciji, o kateri Sodišče ali, če to ne zaseda, njegov predsednik meni, da bi mogla dati podatke o vprašanju, posebno in neposredno sporočilo, da je Sodišče pripravljeno sprejeti pismena izvajanja v roku, ki ga določi predsednik, ali pa na javni seji, sklicani v ta namen, poslušati ustna izvajanja glede tega vprašanja.
  3. Če kaka taka država, ki ima pravico nastopati pred Sodiščem, ne bi dobila posebnega sporočila, omenjenega v 2. odstavku tega člena, sme izraziti željo, da predloži pismena izvajanja ali da jo Sodišče zasliši; o tem odloči Sodišče.
  4. Države in organizacije, ki so dale pismena ali ustna izvajanja ali pa oboje, smejo dati svoje pripombe k izvajanjem, ki so jih dale druge države ali organizacije, v obliki, obsegu in rokih, ki jih v vsakem posameznem primeru določi Sodišče ali, če to ne zaseda, njegov predsednik. V ta namen tajnik Sodišča o pravem času sporoči vsa taka pismena izvajanja državam in organizacijam, ki so same predložile svoja izvajanja.

67. člen

Sodišče razglasi svoja svetovalna mnenja na javni seji, o kateri so bili poprej obveščeni generalni sekretar in predstavniki neposredno prizadetih članov Združenih narodov, drugih držav in meddržavnih organizacij.

68. člen

Pri opravljanju svojih svetovalnih funkcij se bo Sodišče ravnalo tudi po tistih določbah tega Statuta, ki se uporabljajo za pravdne zadeve, in to v obsegu, v katerem se po njegovi presoji lahko uporabljajo.

V. poglavje - Spremembe

69. člen

Spremembe tega Statuta se sprejemajo po istem postopku, kakor je določen v Ustanovni listini Združenih narodov za spremembe te Ustanovne listine, vendar z upoštevanjem vseh določb, ki bi jih sprejela Generalna skupščina po priporočilu Varnostnega sveta glede sodelovanja tistih držav, ki so pogodbene stranke tega Statuta, a niso članice Združenih narodov.

70. člen

Sodišče sme s pismenimi sporočili generalnemu sekretarju predlagati spremembe tega Statuta, ki se mu zdijo potrebne, da bi se preučile v skladu z določbami 69. člena.

Splošna deklaracija človekovih pravic

Sprejela in razglasila jo je Generalna skupščina Združenih narodov 10. decembra 1948 z resolucijo št. 217 A (III).

Preambula

ker pomeni priznanje prirojenega človeškega dostojanstva vseh članov človeške družbe in njihovih enakih in neodtujljivih pravic temelj svobode, pravičnosti in miru na svetu;

ker sta zanikanje in teptanje človekovih pravic pripeljala do barbarskih dejanj, žaljivih za človeško vest, in ker je bila stvaritev sveta, v katerem bi imeli vsi ljudje svobodo govora in verovanja in v katerem ne bi živeli v strahu in pomanjkanju, spoznana za najvišje prizadevanje človeštva;

ker je nujno potrebno, da se človekove pravice zavarujejo z močjo prava, da človek ne bi bil prisiljen zatekati se v skrajni sili k uporu zoper tiranijo in nasilje;

ker je nujno potrebno pospeševati razvoj prijateljskih odnosov med narodi;

ker so ljudstva Združenih narodov ponovno potrdila svojo vero v temeljne človekove pravice in dostojanstvo in vrednost človekove osebnosti, v enakopravnost moških in žensk in se odločila, da bodo podpirala družbeni napredek in ustvarjanje boljših življenjskih pogojev v večji svobodi;

ker so se vse države članice zavezale, da bodo, v sodelovanju z Združenimi narodi, pospeševale splošno in resnično spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin;

ker je skupno razumevanje teh pravic in svoboščin največjega pomena za popolno uresničitev te zaveze, 

Generalna skupščina razglaša

To splošno deklaracijo človekovih pravic kot skupen ideal vseh ljudstev in vseh narodov z namenom, da bi vsi organi družbe in vsi posamezniki, vedno v skladu s to Deklaracijo, pri pouku in vzgoji razvijali spoštovanje teh pravic in svoboščin ter s postopnimi državnimi in mednarodnimi ukrepi zagotovili in zavarovali njihovo splošno in resnično priznanje in spoštovanje, tako med narodi držav članic samih, kakor tudi med ljudstvi ozemelj pod njihovo oblastjo.

Členi 1 do 15

1. člen

Vsi ljudje se rodijo svobodni in imajo enako dostojanstvo in enake pravice. Obdarjeni so z razumom in vestjo in bi morali ravnati drug z drugim kakor bratje.

2. člen

Vsakdo je upravičen do uživanja vseh pravic in svoboščin, ki so razglašene s to Deklaracijo, ne glede na raso, barvo kože, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, narodno ali socialno pripadnost, premoženje, rojstvo ali kakršnokoli drugo okoliščino.

Nadalje ni dopustno nikakršno razlikovanje glede na politično ali pravno ureditev ali mednarodni položaj dežele ali ozemlja, ki mu kdo pripada, pa naj bo to ozemlje neodvisno, pod skrbništvom, nesamoupravno ali kakorkoli omejeno v svoji suverenosti.

3. člen

Vsakdo ima pravico do življenja, do prostosti in do osebne varnosti.

4. člen

Nihče ne sme biti držan ne v suženjstvu ne v tlačanski odvisnosti; suženjstvo in trgovina s sužnji v kakršnikoli obliki sta prepovedana.

5. člen

Nihče ne sme biti podvržen mučenju ali okrutnemu, nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju.

6. člen

Vsakdo ima povsod pravico do priznanja pravne sposobnosti.

7. člen

Vsi so enaki pred zakonom, vsi, brez diskriminacije, imajo pravico do enakega pravnega varstva. Vsi imajo pravico do enakega varstva pred sleherno diskriminacijo, ki bi kršila to Deklaracijo, kakor tudi pred vsakim ščuvanjem k takšni diskriminaciji.

8. člen

Vsakdo ima pravico do učinkovitega pravnega sredstva pri pristojnih državnih sodnih oblasteh proti dejanjem, ki kršijo temeljne pravice, priznane mu po ustavi ali zakonu.

9. člen

Nihče ne sme biti samovoljno zaprt, pridržan ali izgnan.

10. člen

Vsakdo je pri odločanju o njegovih pravicah in dolžnostih in v primeru kakršnekoli kazenske obtožbe zoper njega upravičen ob polni enakosti do pravičnega in javnega obravnavanja pred neodvisnim in nepristranskim sodiščem.

11. člen

  1. Vsakdo, ki je obtožen kaznivega dejanja, ima pravico, da velja za nedolžnega, dokler ni spoznan za krivega v skladu z zakonom, v javnem postopku, v katerem so mu dane vse možnosti, potrebne za njegovo obrambo.
  2. Nihče ne sme biti spoznan za krivega kateregakoli kaznivega dejanja zaradi kakršnegakoli ravnanja ali opustitve, ki v času storitve ni bilo kaznivo dejanje po notranjem ali mednarodnem pravu. Prav tako se ne sme izreči strožja kazen od tiste, ki je bila predpisana v času storitve kaznivega dejanja.

12. člen

Nikogar se ne sme nadlegovati s samovoljnim vmešavanjem v njegovo zasebno življenje, v njegovo družino, v njegovo stanovanje ali njegovo dopisovanje in tudi ne z napadi na njegovo čast in ugled. Vsakdo ima pravico do zakonskega varstva pred takšnim vmešavanjem ali takšnimi napadi.

13. člen

  1. Vsakdo ima pravico do svobodnega gibanja in izbire prebivališča znotraj meja določene države.
  2. Vsakdo ima pravico zapustiti katerokoli državo, vključno s svojo lastno, in vrniti se v svojo državo.

14. člen

  1. Vsakdo ima pravico v drugih državah iskati in uživati pribežališče pred preganjanjem.
  2. Na to pravico se ni mogoče sklicevati v primeru pregona, ki dejansko temelji na nepolitičnih kaznivih dejanjih, ki so v nasprotju s cilji in načeli Združenih narodov.

15. člen

  1. Vsakdo ima pravico do državljanstva.
  2. Nikomur se ne sme samovoljno vzeti državljanstvo ali zakonita pravica do spremembe državljanstva.

Členi 16 do 30

16. člen

  1. Polnoletni moški in ženske imajo brez kakršnihkoli omejitev glede na raso, državljanstvo ali vero, pravico skleniti zakonsko zvezo in ustanoviti družino. Upravičeni so do enakih pravic v zvezi z zakonsko zvezo, tako med zakonsko zvezo, kot tudi, ko ta preneha.
  2. Zakonska zveza se sme skleniti samo s svobodno in polno privolitvijo obeh bodočih zakoncev.
  3. Družina je naravna in temeljna celica družbe in ima pravico do družbenega in državnega varstva.

17. člen

  1. Vsakdo ima pravico do premoženja, tako sam, kakor tudi skupno z drugimi.
  2. Nikomur ne sme biti premoženje samovoljno vzeto.

18. člen

Vsakdo ima pravico do svobode misli, vesti in veroizpovedi; ta pravica vključuje svobodo spreminjati prepričanje ali vero, kakor tudi njuno svobodno, javno ali zasebno izražanje, bodisi posamezno ali v skupnosti z drugimi, s poučevanjem, z izpolnjevanjem verskih dolžnosti, z bogoslužjem in opravljanjem obredov.

19. člen

Vsakdo ima pravico do svobode mišljenja in izražanja, vštevši pravico, da nihče ne sme biti nadlegovan zaradi svojega mišljenja, in pravico, da lahko vsak išče, sprejema in širi informacije in ideje s kakršnimikoli sredstvi in ne glede na meje.

20. člen

  1. Vsakdo ima pravico do svobodnega in mirnega zbiranja in združevanja.
  2. Nikogar se ne sme prisiliti k članstvu v katerokoli društvo.

21. člen

  1. Vsakdo ima pravico sodelovati pri opravljanju javnih zadev svoje države bodisi neposredno ali pa po svobodno izbranih predstavnikih.
  2. Vsakdo ima pod enakimi pogoji pravico do javnih služb v svoji državi.
  3. Volja ljudstva je temelj javne oblasti; ta volja se mora izražati v občasnih in poštenih volitvah, ki morajo biti splošne, ob načelu enakosti in tajnega glasovanja ali po kakšnem drugem enakovrednem postopku, ki zagotavlja svobodo glasovanja.

22. člen

Vsakdo ima kot član družbe pravico do socialne varnosti in pravico do uživanja, s pomočjo prizadevanja svojih skupnosti in mednarodnega sodelovanja in v skladu z ureditvijo in sredstvi neke države, ekonomskih, socialnih in kulturnih pravic, nepogrešljivih za njegovo dostojanstvo in svoboden razvoj njegove osebnosti.

23. člen

  1. Vsakdo ima pravico do dela in proste izbire zaposlitve, do pravičnih in zadovoljivih delovnih pogojev in do varstva pred brezposelnostjo.
  2. Vsakdo ima, brez kakršnekoli diskriminacije, pravico do enakega plačila za enako delo.
  3. Vsakdo, kdor dela, ima pravico do pravične in zadovoljive nagrade, ki zagotavlja njemu in njegovi družini človeka vreden obstoj in ki naj se po potrebi dopolni z drugimi sredstvi socialnega varstva.
  4. Vsakdo ima pravico sodelovati pri ustanavljanju sindikata ali pridružiti se sindikatu za zavarovanje svojih interesov.

24. člen

Vsakdo ima pravico do počitka in prostega časa, vključno z razumno omejitvijo delovnih ur, in pravico do občasnega plačanega dopusta.

25. člen

  1. Vsakdo ima pravico do takšne življenjske ravni, ki zagotavlja njemu in njegovi družini zdravje in blaginjo, vključno s hrano, obleko, stanovanjem, zdravniško oskrbo in potrebnimi socialnimi storitvami; pravico do varstva v primeru brezposelnosti, bolezni, delovne nezmožnosti, vdovstva ter starosti ali druge nezmožnosti pridobivanja življenjskih sredstev zaradi okoliščin, neodvisnih od njegove volje.
  2. Materinstvo in otroštvo sta upravičena do posebne skrbi in pomoči. Vsi otroci, bodisi da so rojeni kot zakonski ali zunaj zakonske skupnosti, uživajo enako socialno varstvo.

26. člen

  1. Vsakdo ima pravico do izobraževanja. Izobraževanje mora biti brezplačno vsaj na začetni stopnji. Šolanje na začetni stopnji mora biti obvezno. Tehnično in poklicno šolanje mora biti splošno dostopno. Višje šolanje mora biti na osnovi doseženih uspehov vsem enako dostopno.
  2. Izobraževanje mora biti usmerjeno k polnemu razvoju človekove osebnosti in utrjevanju spoštovanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Pospeševati mora razumevanje, strpnost in prijateljstvo med vsemi narodi in med rasami in verskimi skupinami ter pospeševati dejavnost Združenih narodov in ohranitev miru.
  3. Starši imajo prednostno pravico pri izbiri vrste izobraževanja svojih otrok.

27. člen

  1. Vsakdo ima pravico prosto se udeleževati kulturnega življenja svoje skupnosti, uživati umetnost in sodelovati pri napredku znanosti in biti deležen koristi, ki iz tega izhajajo.
  2. Vsakdo ima pravico do varstva moralnih in premoženjskih koristi, ki izhajajo iz kateregakoli znanstvenega, književnega ali umetniškega dela, katerega avtor je.

28. člen

Vsakdo je upravičen do družbenega in mednarodnega reda, v katerem se lahko v polni meri uresničujejo pravice in svoboščine, določene v tej Deklaraciji.

29. člen

  1. Vsakdo ima dolžnosti do skupnosti, v kateri je edino mogoč svoboden in popoln razvoj njegove osebnosti.
  2. Pri izvajanju svojih pravic in svoboščin je vsakdo podvržen samo takšnim omejitvam, ki so določene z zakonom, katerih izključni namen je zavarovati obvezno priznanje in spoštovanje pravic in svoboščin drugih ter izpolnjevanje pravičnih zahtev morale, javnega reda in splošne blaginje v demokratični družbi.
  3. Te pravice in svoboščine se v nobenem primeru ne smejo izvajati v nasprotju s cilji in načeli Združenih narodov.

30. člen

Nobene določbe te Deklaracije se ne sme razlagati tako, kot da iz nje izhaja za državo, skupino ali posameznika kakršnakoli pravica do kakršnegakoli delovanja ali dejanja, ki bi hotelo uničiti v njej določene pravice in svoboščine.

Deklaracija o pravici in odgovornosti posameznikov, skupin in družbenih organizacij za spodbujanje in varstvo splošno priznanih človekovih pravic in temeljnih svoboščin

Sprejela jo je Generalna skupščina Združenih narodov 9. decembra 1998 z resolucijo A/RES/53/144.

Generalna skupščina,

potrjuje pomen, ki ga ima spoštovanje ciljev in načel Ustanovne listine Združenih narodov za spodbujanje in varstvo vseh človekovih pravic in temeljnih svoboščin za vse ljudi v vseh državah sveta,

ob upoštevanju Resolucije 1998/7 Odbora za človekove pravice z dne 3. aprila 19981, v kateri je odbor potrdil besedilo osnutka deklaracije o pravicah in odgovornosti posameznikov, skupin in družbenih organizacij za spodbujanje in varstvo splošno priznanih človekovih pravic in temeljnih svoboščin,

ob upoštevanju Resolucije Ekonomsko-socialnega sveta 1998/33 z dne 30. julija 1998, v kateri je svet Generalni skupščini priporočil sprejetje osnutka deklaracije,

zavedajoč se pomena sprejetja osnutka deklaracije v luči petdesete obletnice Splošne deklaracije o človekovih pravicah2,

1. je sprejela deklaracijo o pravici in odgovornosti posameznikov, skupin in družbenih organizacij za spodbujanje in varstvo splošno priznanih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, priloženo tej resoluciji;

2. poziva vlade, agencije in organizacije sistema Združenih narodov ter medvladne in nevladne organizacije, naj okrepijo svoja prizadevanja za širjenje deklaracije in pospeševanje njenega vsesplošnega spoštovanja in razumevanja ter prosi generalnega sekretarja, naj besedilo deklaracije vključi v naslednjo številko publikacije Človekove pravice: Zbirka mednarodnopravnih instrumentov.

85. plenarna seja
9. december 1998

PRILOGA

Deklaracija o pravici in odgovornosti posameznikov, skupin in družbenih organizacij za spodbujanje in varstvo splošno priznanih človekovih pravic in temeljnih svoboščin

Generalna skupščina

potrjuje pomen, ki ga ima spoštovanja ciljev in načel Ustanovne listine Združenih narodov za spodbujanje in varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin za vse ljudi v vseh državah sveta,

potrjuje tudi pomen Splošne deklaracije o človekovih pravicah2 in mednarodnih sporazumov o človekovih pravicah3 kot temeljnega elementa mednarodnih prizadevanj za spodbujanje vsesplošnega spoštovanja in upoštevanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter pomen drugih pravnih instrumentov o človekovih pravicah, sprejetih v okviru sistema Združenih narodov, pa tudi na regionalni ravni,

poudarja, da morajo vse članice mednarodne skupnosti skupno in posamično izpolnjevati svojo slovesno zavezo za pospeševanje in spodbujanje spoštovanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin za vse, brez kakršne koli razlike, vključno s tistimi, ki bi temeljile na rasi, barvi kože, spolu, jeziku, veri, političnem ali drugem prepričanju, nacionalnem ali socialnem poreklu, premoženju, rojstvu ali drugem položaju, in ponovno potrjuje, kako pomembno je doseči mednarodno sodelovanje za izpolnitev te zaveze v skladu z ustanovno listino,

priznava pomembno vlogo, ki ga imata mednarodno sodelovanje ter dragocen prispevek posameznikov, skupin in združenj za učinkovito odpravo vseh kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin narodov in posameznikov, vključno s tistimi, ki zadevajo množično, grobo ali sistematično kršenje kot je kršenje, ki temelji na apartheidu, vseh vrstah rasne diskriminacije, kolonializma, tuje prevlade ali zasedbe, agresije ali grožnje nacionalni neodvisnosti, narodni enotnosti ali ozemeljski celovitosti, in iz odklanjanja priznanja pravice narodov do samoodločne ter pravice vsakega naroda do popolne suverenosti nad svojim bogastvom in naravnimi viri,

priznava povezavo med mednarodnim mirom in varnostjo ter uživanjem človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ter se zaveda, da neupoštevanja ni mogoče opravičevati s pomanjkanjem mednarodnega miru in varnosti,

ponavlja, da so vse človekove pravice in temeljne svoboščine splošne, nedeljive, medsebojno odvisne in povezane, ter da jih je treba spodbujati in izvajati na pošten in pravičen način, brez škode za izvajanje vsake od teh pravic in svoboščin,

poudarja, da je država tista, ki je v prvi vrsti odgovorna in dolžna spodbujati in varovati človekove pravice in temeljne svoboščine,

priznava pravico in odgovornost posameznikov, skupin in združenj za spodbujanje spoštovanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter pospeševanje poznavanja slednjih, tako na nacionalni kot na mednarodni ravni

ter izjavlja:

1. člen

Vsakdo ima pravico, sam ali v povezavi z drugimi, spodbujati in si prizadevati za varstvo in udejanjanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin na nacionalni in na mednarodni ravni.

2. člen

  1. Vsaka država ima temeljno odgovornost in dolžnost varovati, spodbujati in izvajati človekove pravice in temeljne svoboščine, med drugim s sprejemanjem nujnih ukrepov za ustvarjanje pogojev, potrebnih na socialnem, ekonomskem in drugih področjih, ter pravnih jamstev, potrebnih za zagotovitev, da vse osebe pod njeno jurisdikcijo, posamično in v povezavi z drugimi, lahko te pravice in svoboščine uživajo v praksi.
  2. Vsaka država sprejema take zakonodajne, upravne in druge ukrepe, ki so potrebni za zagotavljanje učinkovitega jamstva pravic in svoboščin iz te deklaracije.

3. člen

Notranje pravo, skladno z Ustanovno listino Združenih narodov in drugimi mednarodnimi obveznostmi države na področju človekovih pravic in temeljnih svoboščin, je pravni okvir, v katerem naj se človekove pravice in temeljne svoboščine izvajajo in uživajo, in v katerem naj se vodijo vse dejavnosti za spodbujanje, varstvo in učinkovito izvajanje pravic in svoboščin iz te deklaracije.

4. člen

Nič v tej deklaraciji se ne razume kot oškodovanje ali zanikanje ciljev in načel Ustanovne listine Združenih narodov ali kot omejevanje ali odstopanje od določb Splošne deklaracije o človekovih pravicah2, mednarodnih sporazumov o človekovih pravicah in drugih mednarodnih instrumentov in zavez s tega področja.

5. člen

Za spodbujanje in varovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ima vsakdo, posamično ali skupaj z drugimi tako na nacionalni kot na mednarodni ravni, pravico do:

a) srečevanja ali mirnega združevanja;
b) ustanavljanja nevladnih organizacij, združenj ali skupin, pridruževanja k njim in sodelovanja v njih;
c) stikov z nevladnimi ali medvladnimi organizacijami.

6. člen

Vsakdo ima pravico, sam in skupaj z drugimi:

a) poznati, iskati, pridobiti, prejeti in imeti podatke o vseh človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah, vključno z dostopom do informacij, kako se take pravice in svoboščine izvajajo v domačem zakonodajnem, sodnem ali upravnem sistemu;

b) kot je določeno v veljavnih mednarodnih instrumentih o človekovih pravicah in drugih instrumentih, ki se uporabljajo, svobodno objavljati, deliti ali posredovati drugim stališča, informacije in spoznanja o vseh človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah;

c) preučevati, razpravljati, si ustvariti in imeti mnenje o spoštovanju vseh človekovih pravic in temeljnih svoboščin, tako v pravu kot v praksi, in s temi ter drugimi primernimi sredstvi pritegniti javno pozornost na ta vprašanja.

7. člen

Vsakdo ima pravico, posamično in skupaj z drugimi, razvijati nove ideje in načela o človekovih pravicah in o njih razpravljati ter zagovarjati njihovo sprejetje.

8. člen

  1. Vsakdo, brez diskriminacije, ima sam in v sodelovanju z drugimi pravico do dejanskega dostopa in udeležbe v organih oblasti svoje države in pri vodenju javnih zadev.
  2. To med drugim vključuje pravico, da posamično in skupaj z drugimi kritizirajo delovanje organov oblasti ter organizacij, ki delujejo na javnem področju, in predlagajo izboljšave ter opozarjajo na vse vidike njihovega delovanja, ki bi lahko ovirali ali preprečili spodbujanje, varovanje in udejanjanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

9. člen

  1. Pri udejanjanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin, vključno s spodbujanjem in varovanjem človekovih pravic, kot je navedeno v tej deklaraciji, ima vsakdo, sam in skupaj z drugimi, pravico do učinkovitih pravnih sredstev in varstva v primeru kršenja teh pravic.
  2. Zato ima vsakdo, katerega pravice ali svoboščine so domnevno kršene, osebno oziroma prek zakonito pooblaščenega zastopstva, pravico do pritožbe in do takojšnje preučitve na javni obravnavi pred neodvisnimi, nepristranskimi in pristojnimi sodnimi ali drugimi organi, ustanovljenimi v skladu z zakonom, ter od tega organa v skladu z zakonom pridobiti sklep, ki zagotavlja popravo, vključno z vsako pripadajočo odškodnino, če je šlo za kršitev pravic ali svoboščin te osebe, ter tudi uveljavitev morebitne odločbe in plačila brez neupravičene zamude.
  3. Enako ima vsakdo, sam in skupaj z drugimi, med drugim pravico do:

     

    a) pritožbe zaradi politike in ukrepov posameznih uradnikov in vladnih organov v zvezi s kršenjem človekovih pravic in temeljnih svoboščin, z vložitvijo peticije ali drugega primernega sredstva na pristojne domače sodne, upravne ali zakonodajne oblasti ali kateri koli drugi pristojni organ, zagotovljen s pravnim sistemom države, ki brez neupravičenega odlašanja odloča o pritožbi;

    b) udeležbe na javnih razpravah, procesih in sojenjih, da si ustvari mnenje o njihovi skladnosti z notranjim pravom in veljavnimi mednarodnimi obveznostmi in zavezami;

    c) ponujanja in zagotavljanja strokovne pravne pomoči ali drugih ustreznih nasvetov in pomoči pri zagovarjanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

  4. Z istim namenom in v skladu z veljavnimi mednarodnimi instrumenti in postopki ima vsakdo, sam in skupaj z drugimi, pravico do neoviranega dostopa do mednarodnih organizacij s splošno ali posebno pristojnostjo in do stika z njimi, da lahko prejema in preučuje sporočila o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah.
  5. Država opravi hitro in nepristransko preiskavo ali zagotovi, da bo preiskava opravljena vedno, kadar je podan razumen razlog za domnevo, da so bile človekove pravice in temeljne svoboščine kršene na katerem koli ozemlju pod njeno jurisdikcijo.

10. člen

Nihče ne sme z dejanjem ali opustitvijo dejanja, če se to zahteva, sodelovati pri kršenju človekovih pravic in temeljnih svoboščin in nihče zaradi zavrnitve takega dejanja ne sme biti izpostavljen kazni ali kakršnemu koli sovražnemu ravnanju.

11. člen

Vsakdo ima pravico, sam in skupaj z drugimi, do zakonitega opravljanja svoje dejavnosti ali poklica. Vsakdo, ki z opravljanjem svojega poklica lahko prizadene človeško dostojanstvo, človekove pravice ali temeljne svoboščine drugih, mora te pravice in svoboščine spoštovati in upoštevati ustrezne notranje in mednarodne standarde poklicnega ravnanja in poklicne etike.

12. člen

  1. Vsakdo se ima pravico udeležiti, sam in skupaj z drugimi, mirnih protestov proti kršenju človekovih pravic in temeljnih svoboščin.
  2. Država sprejme vse potrebne ukrepe, da pristojni organi zagotovijo varstvo pred nasiljem, grožnjami ali maščevanjem vsem tistim, ki so, posamično ali v skupini, zaradi uveljavljanja svojih zakonitih pravic po tej deklaraciji de facto ali de jure žrtev sovražne diskriminacije, pritiska ali kakršnega koli pristranskega dejanja.
  3. V zvezi s tem je vsakdo, sam in skupaj z drugimi, v skladu z notranjim pravom upravičen do učinkovitega varstva pri mirnemu upiranju ali nasprotovanju dejavnostim in ravnanju držav, vključno z dejanji opustitve, ki povzročijo kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ter nasilniškim dejanjem skupin ali posameznikov, ki vplivajo na uživanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

13. člen

Vsakdo ima v skladu s 3. členom te deklaracije, sam in skupaj z drugimi, pravico zahtevati, prejemati ali uporabljati vire v izključen namen spodbujanja in varovanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin z miroljubnimi sredstvi.

14. člen

  1. Država je odgovorna za sprejemanje zakonodajnih, sodnih, upravnih ali drugih ustreznih ukrepov, s katerimi bo spodbujala poznavanje državljanskih, političnih, ekonomskih, socialnih in kulturnih pravic pri vseh ljudeh, ki živijo pod njeno jurisdikcijo.
  2. Taki ukrepi lahko med drugim vključujejo:

    a) objavo in široko dostopnost nacionalnih zakonov in predpisov ter veljavnih temeljnih mednarodnopravnih instrumentov o človekovih pravicah;

    b) popoln in enakopraven dostop do mednarodnih dokumentov na področju človekovih pravic, vključno s periodičnimi poročili, ki jih država daje organom, ustanovljenim v skladu z mednarodnimi pogodbami o človekovih pravicah, katerih pogodbenica je, ter povzetkov razprav in uradnih poročil teh organov.

  3. Država zagotovi in, kjer je to primerno, podpira ustanavljanje in razvijanje novih neodvisnih nacionalnih institucij za spodbujanje in varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin na vsem ozemlju pod svojo jurisdikcijo, najsi bodo to varuhi, odbori za človekove pravice ali katera koli druga oblika nacionalne institucije.

15. člen

Država je odgovorna za spodbujanje in pospeševanje poučevanja o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah na vseh ravneh izobraževanja, njena odgovornost je tudi zagotoviti, da se v vse programe za usposabljanje pravnikov, policistov, oboroženih sil in državnih uradnikov vključijo ustrezni elementi poučevanja o človekovih pravicah.

16. člen

Posamezniki, nevladne organizacije in druge pomembne ustanove imajo pomembno vlogo pri ozaveščanju javnosti o vprašanjih, ki se nanašajo na vse človekove pravice in temeljne svoboščine, prek vzgoje, usposabljanja in raziskovanja na teh področjih, da bi še okrepili razumevanje, strpnost, mir in prijateljske odnose med narodi in med vsemi rasnimi in verskimi skupnostmi z upoštevanjem različnih družb in skupnosti, v katerih izvajajo svoje dejavnosti.

17. člen

Pri izvajanju pravic in svoboščin iz te deklaracije je vsakdo, sam in skupaj z drugimi, podrejen le omejitvam, ki so v skladu z ustreznimi mednarodnimi obveznostmi in jih zakon določa samo zato, da se zagotovi ustrezno priznanje in spoštovanje pravic in svoboščin drugih ter izpolnjevanje pravične zahteve po morali, javnem redu in splošni blaginji v demokratični družbi.

18. člen

  1. Vsakdo ima dolžnosti do skupnosti in v okviru skupnosti, in samo v njej je možen svoboden in celovit razvoj njegove ali njene osebnosti.
  2. Posamezniki, skupine, ustanove in nevladne organizacije imajo pomembno vlogo in odgovornost pri varovanju demokracije, spodbujanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter prispevanju k spodbujanju in napredku demokratičnih družb, ustanov in procesov.
  3. Posamezniki, skupine in nevladne organizacije imajo pomembno vlogo in odgovornost tudi glede primernega prispevka k podpiranju pravice vsakogar do socialnega in mednarodnega reda v katerem bodo pravice in svoboščine iz Splošne deklaracije o človekovih pravicah in drugih mednarodnih pravnih instrumentov lahko v celoti udejanjene.

19. člen

Nič v tej deklaraciji se ne sme razumeti tako, da kateremu koli posamezniku, skupini ali družbeni organizaciji ali državi daje pravico, da sodeluje v kateri koli dejavnosti ali stori katero koli dejanje, katerih namen je teptanje pravic in svoboščin iz te deklaracije.

20. člen

Nič v tej deklaraciji se ne sme razumeti tako, da državam dovoljuje podpirati in spodbujati dejavnosti posameznikov, skupin posameznikov, ustanov ali nevladnih organizacij, ki so v nasprotju z določbami Ustanovne listine Združenih narodov.

1 Glej Uradne zapisnike Ekonomsko-socialnega sveta, 1998, Dodatek št. 3 (E/1998/23), poglavje II, razdelek A.

2 Resolucija 217 A (III)

3 Resolucija 2200 A (XXI), priloga.

Jean Louis Arcand: intervju na temo revščine (avtorica: Taja Levič)

Jean Louis Arcand»Bolj kot se stvari spreminjajo, bolj ostajajo enake.«

Intervju z Jean Louis Arcandom je potekal v Ženevi 28. septembra 2011. Dan prej sem obiskala njegova predavanja o mikrokreditih in nato še o mikrofinancah v razvoju, kjer je navduševal s svojo sproščenostjo in preprostim slogom razlaganja. Po predavanjih sva se sprehodila do njegove pisarne, kjer je bilo takoj očitno, da je profesor Arcand že mnogokrat obiskal Afriko. Tam sva obkrožena z darili, ki jih je dobil od afriških plemen, nadaljevala pogovor, ki je trajal dobro uro. Ker je profesor strokovnjak s področja ekonomije, je bila rdeča nit pogovora revščina v povezavi s participativnim razvojem in mikrokrediti.

Njegov pogled je zelo zanimiv, ker je tako različen od pogleda Woolcocka, ki ga bomo spoznali v naslednjem intervjuju. Njune metode in pogledi so si tako različni, da se sprašujem, ali sploh imata kakšno skupno točko – poleg skupnega cilja izkoreninjanja revščine? Arcand v intervjuju izpostavi zelo zanimive izzive, s katerimi se bomo morali spopasti v reševanju revščine, in opozori, da smo morda za reševanje določenih problemov že prepozni.

Veliko je govora o revščini, a vendar me zanima, kako vi definirate revščino?

O revščini lahko razmišljamo na dva načina. Prvi je v absolutnem vidiku. Vsak država ima svoj prag revščine. Gre za prihodek, ki ga npr. potrebuje štiričlanska družina (dva otroka in dva starša), da preživi. Razumeti moramo, da prag revščine določajo tudi kulturne determinante. Za primer vzemimo dve identični populaciji. Ena prihaja iz vzhodnega dela osrednje Amerike. Kako oni dobijo dnevni vnos proteinov? Dobijo ga tako, da jedo goveje zrezke. Potem pa vzemimo drugo populacijo z istim povprečnim prihodkom, razlika je le, da živijo v Indiji. Kje dobijo svoje proteine? Dobijo jih, ko jedo fižol in podobno zelenjavo. Kdo misliš, da bo plačal več za svoj vnos proteinov? No, veliko več bodo plačali Američani. S tem primerom lahko razložimo, zakaj so v vsaki državi pragovi revščine lahko različni. To moramo imeti v mislih, ko govorimo o absolutni revščini, ki pomeni, da neka družina (ali pa posameznik) pade pod določeno mejo prihodka na dan. To je vedno kulturno določeno, saj so revni ljudje tisti, ki večino svojega prihodka namenijo nakupu hrane. Npr. v afriških kulturah bodo gospodinjstva porabila 60, 70, 80 ali celo 90 % prihodkov za hrano. In ko govorim o prihodkih, ne govorim le o denarnih sredstvih. Govorim tudi o samooskrbi in samo-porabi, ocenjenih na tržne vrednosti.

Drug način definiranja revščine pa je v relativnem vidiku. Tu nas ne zanima toliko prihodek ljudi, pač pa njihova raven porabe. S porabo mislim porabo blaga in storitev, storitve pa lahko vključujejo okoljevarstvene storitve, kot so čist zrak, pitna voda itd. Ljudje so najbolj razburjeni, ko se drugi bogatijo, sami pa ostajajo na istem položaju. Tako da je relativni položaj človeka v družbi tudi izredno pomemben. O tem govori relativna revščina. Če bi npr. večina ljudi zaslužila milijon dolarjev, nekateri pa bi zaslužili 'le' pol milijona dolarjev in bi glede na prihodke spadali v spodnjih 20 % populacije, bi se smatralo, da so slednji revni v relativnem pomenu revščine.

Glede na to, da sedaj sediva v Švici, le par kilometrov od meje s Francijo, lahko govoriva o tipičnem primeru različnega dojemanja praga revščine. Povprečna plača v Franciji znaša med 1600 in 1800 evri na mesec po odvedenih davkih. To je močno pod pragom revščine v Švici – torej je povprečen Francoz v Švici reven! (smeh…) Vidimo lahko, da ima vsaka država svojo definicijo praga revščine.

Revščino lahko definiramo tudi z drugih vidikov, npr. kot jo definira Svetovna banka. 1,25 dolarja na dan naj bi bila meja, ki določa, kdo živi v ekstremni revščini in kdo ne. Ljudje v ruralnem okolju, s katerimi imam jaz opravka, npr. v Senegalu, na Baliju ali v Burkini Faso, živijo povprečno s 27 centi na osebo na dan! In to je srednji razred. V Senegalu so ljudje, ki živijo z 1 dolarjem na dan. To je tako, kot da bi bili Bill Gates! No, pretiravam, ampak so še kar bogati v primerjavi z revnim prebivalstvom. Zato mislim, da so te številke nekoliko površinske in umetno postavljene.

Sam revščino dojemam in opredeljujem iz vidika porabe hrane. Ljudje so revni, ko nimajo hrane oz. ko nimajo povprečnega dnevnega vnosa 2400 ali 2000 kalorij in 40 gramov proteinov na dan. In zato se je npr. Nobelov nagrajenec Amartya Sen … vidim da imaš v rokah njegovo knjigo. (smeh…) No, on se je v proučevanju revščine osredotočal na lakoto in prehrano. Ko se ukvarjaš z razvojem, ugotoviš, da je hrana tista minimalna osnova za življenje pri revnih ljudeh.

Zanimivo. Moram priznati, da me je vaš odgovor kar presenetil. Pričakovala sem namreč, da boste kot ekonomist govorili le o številkah in podali le definicijo Svetovne banke.

Ekonomisti ne govorimo le o številka. Po pravici povedano sam ne znam upravljati niti s svojim bančnim računom. (Smeh…) Denar ni glavna zadeva. Ekonomija je študija racionalnega človeškega vedenja v času pomanjkanja. Moraš se naučiti razsoditi… npr imaš določeno vsoto denarja, časa, zemlje ali naklonjenosti in naučiti se moraš razporejati ali dodeljevati. Ne gre le za denar.

Se strinjam…

No, danes ste na predavanju študentov doktorskega študija ekonomije razvoja lahko videli, kaj je predstavljal eden od študentov. Govoril je o razvoju in čarovništvu oz. ubijanju čarovnic. Komentiral je članek, ki je bil objavljen v The Review of Economic Studies, ki je ena vodilnih znanstvenih revij na področju ekonomije; in govori o čarovnicah. To delamo v razvojni ekonomiji. Kombiniramo številke s sociologijo, antropologijo itd.

Kaj menite o milenijskih razvojnih ciljih, predvsem o prvem, torej izkoreninjanju revščine in lakote? Se vam ne zdi ta cilj nekoliko visokoleteč?

Ne, ne zdi se mi visokoleteč. Gre pa tako kot za spoštovanje 10. božjih zapovedi. Nihče jih ne spoštuje. Postavljanje ciljev je lahko zelo uporabno. Milenijske cilje smo postavili, čeprav smo vedeli, da jih ne bo nihče dosegel. Vsi so vedeli. Vendar je včasih zgolj postavljanje ciljev lahko uporabno pri npr. usmerjanju politik v pravo smer. Gre za nekakšno stanje kognitivne disonance. Torej se pripraviš, da verjameš v nekaj, čeprav v resnici ne verjameš v to stvar in hkrati verjameš, da bi v to moral verjeti. (smeh…)

Torej vsi so vedeli, da jih ne bomo dosegli, pa smo jih vseeno postavili. In če je kdorkoli verjel, da jih bomo dosegli, je moral biti zelo naiven… zelo naiven.

Reševanje revščine je res ena največjih ugank na tem planetu. Ali si lahko zamišljate svet brez revščine?

Ja, seveda. Zato se tudi razvojni ekonomisti ukvarjamo s tem problemom. Verjamemo, da lahko s spremembami določenih politik rešimo vsaj nekaj dojenčkov ali pa bo zaradi naših raziskav vsaj malo manj revnih ljudi. Vendar je v resnici stvar v tem, da na revščino vplivajo osnovni dejavniki, ki so izrednega pomena.

Najbolj pomemben dejavnik pri revščini, o katerem ljudje ne govorijo dovolj, je demografija. Torej rast populacije. V večini držav Podsaharske Afriki se populacija povečuje z maksimalno biološko hitrostjo. Povečuje se s 3,4 % do 3,8 % na leto! To pomeni, da se povprečno na vsakih 24 let populacija podvoji. Tako da tudi če ima država zelo stabilno gospodarsko rast, in če ima 3 % rast prebivalstva… no, ni veliko presenečenje, da je v Podsaharski Afriki, če gledamo v povprečju, med leti 1960 in danes, bruto domači proizvod 0. Seveda je rast bruto domačega proizvoda pozitivna, vendar se v kombinaciji s takšnim porastom prebivalstva preprosto izniči.

Torej revščina ima veliko dejavnikov. Najlažje je misliti, da revščino rešujemo z denarjem. Nekaj že, vendar to ni dolgoročna rešitev. Gre za spreminjanje politik. Še nobena država, ki je trpela visoko stopnjo revščine, se ni iz nje rešila le s pomočjo Svetovne banke, UNICEF-a, Razvojnega programa Združenih narodov ali Mednarodnega denarnega sklada. Ko sta ZDA in Velika Britanija postali veliki industrijski velesili, ni bilo nobenih Brettonwoodskih institucij ali Združenih narodov. Absurdno je torej misliti, da bodo te institucije rešile problem revščine. Seveda pripomorejo, vendar je zasebni sektor tisti, ki ima moč reševanja.

Še eden od problemov je ta, o katerem danes ne govori skoraj nihče. Zame je to najbolj šokanten in peroč problem. Reče se mu 'problem pogrešanih žensk'. Na planetu Zemlja je 100 milijonov žensk pogrešanih. Naravno razmerje med moškim in ženskim spolom ni 50–50, ampak so približno 104 moški naproti 100 ženskam. Če gledamo to naravno danost, ugotovimo, da na Zemlji manjka 100 milijonov žensk! Preprosto ne obstajajo. Predstavljajte si, to je tako, kot če bi izginila cela Nemčija. Še več kot to! Ta problem prihaja iz detomora deklic na Kitajskem in v Indiji ter selektivnega abortusa v Indiji. Tu je potem še problem visoke umrljivosti mater pri rojevanju v Podsaharski Afriki ter HIV in AIDS, ki prizadeneta v večini ženske med 15 in 25 letom starosti. Mediji o tem ne poročajo, vendar se mi zdi največji škandal na svetu, da preprosto pogrešamo 100 milijonov žensk. Ali so bile ubite ali pa se nikoli niso rodile.

Ravno sem zasledila, da so v Evropskem parlamentu skušali sprejeti zakonodajo, ki bi zdravnikom prepovedovala, da materam povedo spol otroka pred rojstvom ravno zaradi takšnih problemov. Seveda je okoli te teme veliko polemik…

Da, npr. v Indiji imajo tak zakon, vendar ga nihče ne spoštuje zaradi kulturnih razlogov. Če imaš v Indiji deklico, je to skoraj največja katastrofa, ki se ti lahko zgodi. Če imaš deklico, ji moraš kupiti moža. Strošek, da kupiš moža, pa lahko predstavlja 4- ali 5-letni prihodek očeta deklice. To lahko vodi k strašnim družbenim napetostim. V Indiji smo zaradi pomanjkanja žensk lahko priča tako imenovanemu 'ugrabitvenemu trgu'. Si predstavljate, da frustrirani mladi moški, ki se nikoli ne bodo mogli poročiti, ugrabljajo ženske in deklice iz predelov Indije, kjer je žensk še dovolj in jih nato zadržijo ali pa prodajajo v države, kjer je žensk premalo. Torej se je vzpostavil nov trg za prodajo žensk z namenom poroke in reprodukcije. To se dogaja tudi na Kitajskem. Velik problem, ki ne dobi publicitete.

Da, veliko problemov je, o katerih se ne pogovarjamo, dokler ne eskalirajo do te mere, da jih skoraj ni več moč zaustaviti.

Da, vendar je ta še posebej pomemben. Govorimo o 100 milijonih žensk, ki jih ni. To je dvakrat večje število ljudi, ubitih v drugi svetovni vojni. Afrika sicer nima takšnega problema z detomorom punčk ali selektivnim abortusom, saj se diskriminacija punčk začne šele po petem letu starosti. A vendar je zadeva zaskrbljujoča.

Zanimivo. Ko sva ravno pri Afriki – ali ne bi rekli, da je ironično oz. celo žalostno, da je Afrika kontinent z največjim bogastvom pod zemljo in največjo revščino nad njo?

Kot ekonomistu mi ta 'ironija' predstavlja popoln smisel. Cela veja ekonomije se ukvarja s tem problemom in pravi, da so naravni viri blagoslov le takrat, ko ima država institucionalno podporo, ki omogoča, da se ti naravni viri izkoriščajo. Zagotovo ste že slišali za 'dutch disease' oz. nizozemsko bolezen. Drug problem pa so (ne)delujoče institucije. Sam precej delam v Angoli, kjer so prodaja nafte in preprodaja diamantov glavni vir financiranja vojske. Zato vem, da so naravni viri blagoslov le, ko se nahajajo v državi z delujočo institucionalno podporo, ki omogoča izkoriščanje naravnih dobrin. No, ne govorim nujno o demokraciji, pač pa o delujočih ekonomskih institucijah. Če pa tega ni, so naravni viri prekletstvo. In to se dogaja v afriških državah, ki imajo v veliki večini nefunkcionalne institucije. Tipična primera sta Demokratična republika Kongo in Nigerija. Obe državi sta obdarjeni z naravnimi viri, vendar so ti naravni viri tudi njihovo prekletstvo. Pomembne so tudi redistributivne institucije, ki znajo bogastvo razporediti med populacijo.

Torej zame tu ni presenečenj. Za ekonomista je presenečenje, če se sooči z državo, ki ima naravna bogastva in jih zna izkoristiti. Takšna je npr. Avstralija, ki ima zelo dobre institucije, urejeno obdavčevanje in redistribucijo sredstev.

Se vam morda zato zdi, da je eden od problemov revščine, predvsem v Afriki, ta, da ljudi vidimo kot žrtve in ne kot potencialne podjetnike?

Bom takole povedal… sam veliko delam v Zahodni Afriki in tudi na Haitiju sem delal pred potresom. Vzemi kogarkoli iz revne soseske v Dakarju ali iz Porta-au-Prince in jih postavi v New York ali pa v Montreal. Ti ljudje so popolni podjetniki. Ni problem v ljudeh, pač pa v institucionalnem okolju, v katerem živijo in funkcionirajo. Pogledaš lahko haitske skupnosti v Miamiju, New Yorku ali Montrealu in vidiš, kako dobro funkcionirajo. Isto se dogaja z afriškimi skupnostmi. Ljudje so ljudje, ni važno, ali so beli, črni, rumeni ali roza. To ni pomembno. Svoje vere ne polagam v razlage, ki temeljijo na kulturnih razlikah. Seveda obstajajo ljudje, ki bolje obvladajo podjetništvo kot drugi. Npr. Libanonci imajo podjetništvo v krvi. Vendar ne moremo pojasniti vsega s kulturo. Npr. 'Japonci so bogati, ker so Japonci'. Ja, hvala lepa za takšno razlago! (Smeh…) Kot pravim, vzemi kogarkoli iz Dakarja in ga postavi v New York… ne pravim, da postanejo milijonarji… ampak jim gre čisto dobro.

Se pravi, da gre za kombinacijo tega, da vlade ne naredijo dovolj za revne skupnosti in mi kot posamezniki iz zahodnega sveta ne naredimo dovolj…

No, videl sem, da si kupila Easterlyevo knjigo The White Man’s Burden, ki mi sicer kot avtor ni všeč, vendar je v knjigi zadel bistvo. Govori o tem, da je razvojna pomoč neuporabna in je celo kontraproduktivna. Jeff Sachs vam bo dokazoval ravno nasprotno. On meni, da lahko vse probleme sveta rešimo tako, da ob problem zmečemo ves denar sveta. 'To je popoln bullshit! (Smeh…) No, oboje je 'bullshit', ampak oba imata v nekaterih točkah prav.

Mislim, da na Zahodu naredimo veliko, definitivno pa smo v nekaterih stvareh kontraproduktivni. Če na primer vzamemo Evropsko unijo. Na spletni strani OECD pod DAC (Development Co-operation Directorate) pogledate podatke o razvojni pomoči. Mislim, da so to najboljši podatki v povezavi z uradno razvojno pomočjo. EU daje milijarde evrov za uradno razvojno pomoč. Na drugi strani pa EU skozi kmetijsko politiko subvencionira proizvodnjo bombaža v Grčiji, na Portugalskem, v Španiji in Franciji. Zakaj Francozi in Španci proizvajajo bombaž?! Kako bodo temu konkurenčni proizvajalci bombaža v Maliju? Tako se razvojna pomoč zreducira na dejstvo 'kar dajemo z eno roko, vzamemo nazaj z drugo'.

To pa je že politično vprašanje. Kmetijski lobiji so zelo močni, predvsem v ustanovnih članicah EU. Sam živim v Franciji, takoj čez mejo s Švico. Okolica je prekrasna in zato mi je všeč kmetijska politika. Ustvarja se super okolje, v katerem lahko živim. Vendar ta politika pobija kmete v državah v razvoju! Kdo misliš, da najbolj profitira zaradi teh subvencij? Angleška kraljeva družina. Angleška kraljica zasluži ogromno denarja zaradi takšne kmetijske politike.

Še vedno je težko razumeti, zakaj dajemo in jemljemo…

Ker je to politična ekonomija. Imamo demokratični sistem, kjer lahko lobiji mirno delujejo. Če so lobiji dobro organizirani, četudi predstavljajo le 3 % populacije, jim bo uspelo. Si lahko predstavljate, da bi bil kdorkoli izvoljen za francoskega predsednika, če bi rekel, da bodo oklestili privilegije, ki jih prinaša kmetijska politika?

Moj tast je kmetovalec. 30 % njegovega prihodka prihaja iz subvencij. Čeprav mu govorim, da bi takšen sistem morali spremeniti, me prenaša samo zato, ker sem njegov zet in ker ve, da delam v razvoju. (Smeh…)

Gre tudi za slabe odločitve v preteklosti. Večina držav v razvoju se je po pridobljeni neodvisnosti začela zgledovati po hitro razvijajočih se industrijskih državah. Videli so primer Sovjetske zveze in tako pričeli s protekcionizmom, uvozno naravnano industrializacijo itd. Ljudje, ki so zagovarjali tovrstne strategije, so zagrešili zločin proti človeštvu. Takšne strategije so ubile milijone ljudi. Argentina si še danes ni opomogla od slabih politik. Sedaj politiki pravijo, da bodo vse rešili z liberalizacijo… To smo poskušali uveljavljati 30 let, pa nam ni uspelo rešiti ničesar. In ko rečem 'nam', ne mislim sebe, saj takrat še nisem bil rojen. Sem sicer star, ampak ne spet tako star. (Smeh…)

Si po vsem povedanem še vedno lahko zamišljate svet brez revščine?

Da, seveda. Če ne bi verjel, bi se kar takoj lahko ustrelil v glavo in se rešil vseh muk.

Bom povedal takole. Relativne revščine se ne bomo znebili nikoli. Vedno bodo bogati in revni ljudje. V primeru Švice biti 'reven' niti ni tako slabo. Vedno bodo neenakosti, že zato, ker imajo različni ljudje različna znanja, sposobnosti, inteligenco, poglede itd. Normalno je, da so med nami razlike, saj smo heterogena družba s heterogenimi geni. Kaj dobimo, ko hočemo ustvariti popolnoma enako družbo? Kambodžo, Severno Korejo? No, tam so vsi enaki. To pa je po naših merilih nedopustno.

Da pa bi dosegli stanje, kjer imajo vsi ljudje omogočenih 2400 kalorij na dan, kjer je umrljivost otrok manjša, kjer je življenjska doba višja od 40 let… To pa so stvari, ki jih lahko dosežemo. In dosežemo jih lahko tako, da sprejemamo dobre politike. Zato pa verjamem v ekonomijo in moč idej. Dobre ideje sicer morda ne bodo rešile veliko ljudi, po drugi strani pa bodo slabe ideje ubile zelo veliko število ljudi. Ideje so lahko zelo nevarne. Celo 20. stoletje je dokaz, kako zelo nevarne so lahko. Veliko ljudi je mrtvih zaradi idej.

Ko sva ravno pri slabih politikah in idejah. Ali menite, da je Svetovna banka, predvsem zaradi aplikacije strategij v 70. in 80. letih, odgovorna za stanje revščine v Afriki?

Tako Svetovna banka kot Mednarodni denarni sklad sta priročna 'strelovoda' za vlade in države. Vlade dostikrat ne sprejmejo težkih odločitev, ki bi jih sicer morale, če pa jih sprejmejo in gre kaj narobe, se lahko zgodi, da za to krivijo Mednarodni denarni sklad. Zato mislim, da Svetovna banka ni kriva za revščino. Razumeti moramo, da je Svetovna banka le banka, ki izdaja posojila, in ni dobrodelna institucija. Dobrodelna je do te mere, da izdaja posojila z ugodnimi obrestnimi merami. Kar pomeni, da npr. nameni 90 milijonov dolarjev za razvojni projekt po 3,2 odstotni obrestni meri z dobo odplačevanja 35 let. Takšnega dogovora ne bi dobil pri nobeni komercialni banki. Kljub temu da obstaja subvencijski element odobravanja posojil, pa se mora banki še vedno izplačati posojanje denarja.

Druga stvar je, da banka le financira projekte, ki jih ni oblikovala. Ti projekti so državni in države lahko vedno zavrnejo posojilo. Preprosto rečejo ne, kot Nancy Reagan – 'just say no'. (Smeh…) Tu se pojavi vprašanje, ali imajo dovolj znanja, da se pravilno odločijo, ali posojilo vzeti ali ne. Pravzaprav se kar pogosto zgodi, da države ne želijo vzeti posojila. Svetovna banka zagotavlja le tehnično podporo, ki pa je zelo dobra. Državam pomagajo eni najboljših razvojnih in ekonomskih strokovnjakov na svetu.

Svetovna banka ima podpihujoč problem, vendar vam zagotavljam, da ima veliko manjši problem, kot ga ima katerakoli vlada v Afriki. Npr. ne vem, če sem že kdaj slišal za korupcijski škandal v Svetovni banki. V Afriki se s tem srečujemo vsak dan. Gre za dve čisto različni ligi, amaterji proti svetovnim prvakom. Tu se strinjam z Easterlyem, ki pravi, da večina krivde leži v državah in pripadajočih institucijah.

Problem s tako imenovano 'infant industry' ali industrijo v povojih je, da dlje kot jo ščitiš, bolj bo zrastla in bolj bo efektivna. Argument industrije v povojih je tipični argument iz 50. in 60. let prejšnjega stoletja. Problem je, da skoraj nikoli 'infant' ne odraste v 'adult', še vedno je deležen protekcionizma in nikoli ne postane učinkovit. Ko se neki panogi ponudi protekcionizem, se to v večini držav sprevrže v politično zadevo. In čez 15 let, ko želiš politiko protekcionizma umakniti, je predsednik največjega 'subvencioniranega' podjetja nečak predsednika države…. 'bla bla bla'… In potem še drugi izgovori v zvezi z nezaposlenostjo, morda bližajočih se volitev, in tako se stvari kopičijo in politika ostaja neučinkovita.

V Južni Koreji se je npr. intervencija države obrestovala. Ne vem, ali se jim je posrečilo, ker so bili pametni ali pa ker so imeli srečo. Koreja je primer, kjer se konflikt in kolonializem… uf… Misliš, da je bil francoski kolonializem slab? Pomisli na japonski kolonializem. Korejci so bili japonska kolonija. Za razvojne probleme ne moreš kriviti kolonializma 'per se', saj so bile Kanada, Avstralija in Nova Zelandija kolonije. To so danes ene najbogatejših držav na svetu. Kako lahko potem rečemo, da je vse krivda kolonializma?

Finančna pomoč torej ni tista prava rešitev za eliminacijo revščine…

Da, o tem govori Pariška deklaracija. Deklaracija, ki so jo pred leti podpisale vse skupnosti, ki so vpete v razvojno politiko, določa, da bomo vse, kar bomo v naslednjih letih delali na razvojnem področju, delali skozi načelo splošne proračunske podpore. To je finančna podpora, ki gre neposredno v proračun države. A vendar so vsi podpisali to deklaracijo, spoštuje pa je nihče. Niti donatorji niti države si tovrstne pomoči ne želijo, ker bi raje izvajale oz. prejemale tehnično asistenco.

No, to je verjetno pretirana trditev…

Ne, nihče ne spoštuje Pariške deklaracije. Morda so edini Skandinavci, vendar oni predstavljajo zelo majhen del pomoči. Vsi veliki igralci, kot so Japonci, Nemci, ZDA, razvojne agencije,… vsi dajejo prazne obljube, spoštujejo pa je ne.

Kar nekaj knjig se je v zadnjem času pojavilo, ki opisujejo, da finančna pomoč Afriki ni učinkovita in ne deluje, kot bi morala. Omenja se več razlogov za to: prvi je, da nekje na poti denar izgine in ne doseže svojih naslovnikov; velik problem predstavljajo nepotizem in korupcija. Drugi razlog je, da imajo Afričani drugačno kulturo kot 'zahodnjaki' oz. 'preostali svet'. Reševanje njihovega problema skozi naše oči torej ni učinkovito. Veliko raziskav kaže, da najbolj revni Afričani svoje probleme identificirajo drugače, kot jih identificiramo mi, ali pa celo drugače kot njihova vlada. Afrika ni majhna država, ki bi potrebovala eno strategijo reševanja revščine, pač pa zelo raznolik kontinent, ki potrebuje različne rešitve za različna področja. Vse to in še veliko več je razlogov, da najrevnejši ne občutijo koristi ekonomskih razvojnih aktivnosti. Se strinjate s tem? Menim namreč, da je na svetu dovolj denarja za vse, le da distribucija slednjega ni dobra.

Da, to je pač kmečka pamet. Vse to je res! Lakota ni nikoli ekonomsko vprašanje. Vedno gre za politično vprašanje.

Bi potem rekli, da finančna pomoč ne pomaga državam v razvoju pri reševanju revščine?

V bistvu obstajajo primeri, kjer finančna pomoč deluje zelo dobro. Takšne so npr. kampanje cepljenja otrok, razdelitve mrež za zaščito proti komarjem, izobrazbe deklic itd. Zato se sam že celo življenje posvečam ocenjevanju vplivov razvojnih programov, da bi ugotovil, kaj deluje in kaj ne.

Ali se vam ne zdi bolje, da bi namesto uvažanja mrež za zaščito proti komarjem v državi, kjer mreže potrebujejo, financirali program, ki bi ustanovil obrat, v katerem bi ljudje sami izdelovali mreže?

Tak način smo preizkušali že 35 let, pa se je izkazal za polomijo. Zato je bila Latinska Amerika do sedaj v takšnem slabem stanju. Kot je razvidno iz statistik, so sedaj končno opustili tovrstne politike in se počasi rešujejo iz revščine. Morda bo kdaj učinkovito, vendar sedaj proizvodnja mrež npr. v Afriki ni učinkovita. Morda v prihodnosti…

Se vam zdi za reševanje problema revščine zato boljša strategija participativnega razvoja? Seveda govorim o kombinaciji participativnega razvoja s finančno pomočjo, ki ne prevzame vloge države, ampak nudi podporo.

Da, če sploh obstajajo institucije, ki bi jih lahko podpirali. Npr. na Haitiju ni niti ene osebe, ki bi zastopala revne ljudi. Vse to namesto vlade počnejo nevladne organizacije (NVO). Da me ne boste razumeli narobe, tudi NVO niso rešitev. Mimogrede, mislim celo, da so NVO izredno neučinkovite. Za vsak evro, ki ga darujemo NVO, je odstotek denarja, ki dejansko pride do tistih, ki ste jim ta evro namenili, zelo, zelo majhen. Svetovna banka je v tem pogledu veliko bolj učinkovita. Večina NVO je tako neučinkovitih, da si ne moremo niti predstavljati. Temu pa je tako čisto iz preprostega razloga. NVO tretjino svojega časa vložijo v zbiranje denarja, tretjino časa upravičujejo namembnost denarja, tretjino pa posvečajo temu, da dejansko kaj naredijo.

Da, tudi sama sem dobila tak občutek, ko sem se pogovarjala z gospo, ki vodi slovensko NVO. Rekla mi je, da »afriška zgodba v resnici ni tako žalostna. Večino časa se afriški otroci smejijo, mi pa jim s sredstvi Ministrstva za zunanje zadeve še malo polepšamo življenje.«

NVO imajo neke fiksne ideje in to pač počnejo cel čas. Pa tudi zelo koruptivne so. Sam imam izkušnjo z NVO v Burkini Faso, kjer so delali vodnjake. Pridejo v vas in začnejo delati vodnjak. Ta vas je že imela 4 vodnjake. In ko v revno vas pride bogat belec in te vpraša »Ali ti zgradim vodnjak?«, ti rečeš »Seveda!«. Belci jim dajo denar, revni denar vzamejo, a ne zgradijo vodnjaka, pač pa združenje žensk denar porabi za nakup nekih drugih dobrin za preživetje. Tehnično rečeno je to korupcija. V resnici pa so rešili na ducate življenj, saj so z nakupom in nato s prodajo dobrin lahko povečali svoje prihodke, s pomočjo katerih so lahko ženske nahranile svoje otroke. Zato moramo biti tudi previdni, ko govorimo o korupciji. Korupcija je nevarna, a v tem primeru je rešila življenja.

Kako vi definirate participativni razvoj?

V osnovi gre za dvostopenjski program. Imeti moraš mehanizem, ki določa, katera skupnost dobi denar in katera ne. Nato pa moraš imeti mehanizem, ki ljudem dovoljuje uporabo procesa, s katerim lahko izberejo eno od rešitev, ki jim jo mi ponudimo na meniju.

Problem participativnega razvoja je, da je težek in dolgotrajen. Veliko časa moraš posvetiti pogovarjanju z ljudmi. V resnici je lažje odločitev sprejeti sam.

Drug problem je, da je odvisen od lokalne politične strukture. Imeti moraš funkcionalno in reprezentativno politično okolje. Ker se moraš v nekem trenutku odločiti, kdo dobi denar in kdo ga ne dobi, moraš imeti zelo dobro politično okolje, saj lahko drugače tvoja odločitev vodi do razprtij v skupnosti. Zelo jasen moraš biti, zakaj je neka vas dobila sredstva in druga ne.

Veliko je predpogojev, ki jih moraš zadovoljiti, preden lahko participativni razvoj deluje. Participativnega razvoja ne moreš transplantirati po vseh skupnostih. Strategija participativnega razvoja se mora vedno prilagajati okolju, kar pa ni vedno lahko narediti.

Omenili ste 'meni' rešitev. Se vam ne zdi ravno identifikacija problema tista, ki določa smer participativnega razvoja? Torej da ljudje sami, brez našega menija, odločijo, kaj je za njih pomembno?

No, saj na nek način izberejo. Vendar iz našega menija. To pa zato, ker se včasih znajdemo v situaciji, kot se nam je zgodilo v Gambiji, kjer je skupnost denar, namenjen projektu participativnega razvoja, namenila za gradnjo ograje okoli nogometnega igrišča. Temu ni namenjen participativni razvoj. V tej vasi je bilo nekaj hudo narobe z notranjim odločanjem. V tej vasi je šlo za to, da so odločali moški in ženske niso imele pravice soodločati.

Pomembni so torej mehanizmi, ki pa so različni od države do države in od skupnosti do skupnosti. Mehanizem, ki deluje v Senegalu, verjetno ne bo deloval v Nigeriji.

Menite, da bi lahko strategija participativnega razvoja bila tista prava rešitev za izkoreninjanje revščine?

Ne. Je le ena izmed mnogih strategij. Kot ekonomist bolj zagovarjam strategije z efektivno alokacijo sredstev. Mislim, da ne smemo vsega truda vložiti v participativni razvoj preprosto zato, ker je participativni razvoj tako težko razviti na višjo raven in ga npr. aplicirati na več držav. Poleg tega obstajajo področja, kjer nikakor nočemo participativnega razvoja. Ta so npr. večji projekti, kot so gradnja cest in gradnja jezov, kjer potrebujemo centraliziran način odločanja. Participativni razvoj lahko uporabljamo pri manjših projektih, kot so npr. gradnji enega vodnjaka ali malega medicinskega dispenzarija.

Bi lahko opredelili okolje ali situacijo, v katerih je uporaba participativnega razvoja pri izkoreninjanju revščine uspešna?

Mislim, da participativnega razvoja ne moremo razdeliti po predalčkih. Vpliva participativnega razvoja ne moremo zreducirati zgolj na določen tip problema. Npr. ne moremo reči, da deluje v programih, kjer se zadoščajo le osnovne človekove potrebe.

Pri projektih, kot. je npr. cepljenje otrok, ne želimo participativnega odločanja. To se mora odločati na nacionalni ravni. Za takšen program potrebujemo centralizirano odločanje, saj je pomemben za vse državljane. Ne želimo torej cepiti le nekaj skupnosti, pač pa želimo zajeti vse ljudi.

Torej ali sploh obstaja smisel v izvajanju participativnega razvoja?

Da, seveda. Obstajajo primeri, kjer nujno potrebujemo participativni razvoj. Dobro je, če lahko skupnost sama identificira problem. Participativni razvoj je način, s katerim lahko povzamemo družbene preference. Gre za mehanizem, skozi katerega lahko lokalna skupnost izrazi konsenz ali pa večinski pogled na neko zadevo.

Ena od mojih domnev v nalogi je, da je participativni razvoj pozitivno povezan z izkoreninjanjem revščine, hkrati pa menim, da se lahko kvalitetno izvaja le, kadar ima družba kvaliteten socialni kapital.

Se strinjam. Npr. strategijo participativnega razvoja je zelo težko izvajati v post-konfliktnih situacijah, kjer je socialni kapital uničen. Ljudje ne sodelujejo. Norme, omrežja in vse, kar zajema socialni kapital, vplivajo na participativni razvoj. Ravno sem bil v Liberiji, ki je pred nekaj leti še bila v državljanski vojni. Švedska NVO je poskušala vzpostaviti participativni razvoj in jim nikakor ni uspelo. Tudi v Angoli zaradi podobne situacije ni nobenih poizkusov vzpostavljanja participativnih programov. Čeprav mislim, da ni nobenega empiričnega dokaza za vašo domnevo, mi občutek in izkušnje pravijo, da je vaša domneva pravilna. Torej se strinjam 100 odstotno… To je zelo dobra domneva z vaše strani.

Kot orodje samopomoči pri participativnem razvoju se omenja tudi mikrokredite. Se vam zdi politika mikrokreditov uspešna pri izkoreninjanju revščine?

Joj… Kako veliko je neumnih idej… Večina institucij, ki se ukvarjajo z mikrokrediti, so kreditni morski psi! To počnejo le zaradi denarja! Večina mikrokreditov ne poveča človeške produktivnosti. Večina kreditov je glajenje potrošnje in porabe. Je kot neke vrste zavarovanje. Če te prizadene velik šok, so mikrokrediti zavarovanje. Ljudem pomaga prebroditi neko krizo, vendar nikogar ne reši iz revščine.

To, da je Yunus dobil Nobelovo nagrado, je najhujša stvar, ki se je lahko zgodila v svetu mikrokreditov. On s svojim delom okoli mikrokreditov ustvarja nek svetniški sij, čeprav je večina institucij ustvarjena zato, da predvsem uničijo potrošnika in ne zato, da bi izvajali dobrodelnost. Obresti so visoke, verjetno tudi zato, ker pri posojanju revnim obstaja visok dejavnik tveganja. Stopnje povračila sredstev so nizka. Zelo malo je namreč dobrih študij vpliva programov mikrofinanc. V bistvu ni nobene dobre.

Iz lastnih izkušenj lahko povem, da mikrokrediti v Afriki niso zdravilo za vse bolezni. Institucije mikrokreditov so komercialna podjetja, ki jih zanima le profit. In če morajo prizadeti veliko revnih ljudi, jih bodo pač prizadeli.

Yunus in njegovi podporniki trdijo ravno nasprotno. Pravijo, da mikrokrediti lahko rešijo človeka iz revščine, s tem ko ga opolnomočijo,…

O tem ni nikakršnega dokaza. Prav nobenega! Sam se ukvarjam z oceno tveganj in vpliva. In do danes nisem videl ene dobre ocene vpliva mikrokreditov, ki bi dokazovala, da lahko ljudje zaradi tega živijo bolje in da to zvišuje njihov prihodek. Seveda bi zelo rad verjel v to, vendar so to zgolj domneve, ki ne temeljijo na dokazih.

In tudi to, da so mikrokreditov deležne predvsem ženske, oglašujejo samo določeni ljudje oz. institucije – npr. Grameen banka, ki pa v resnici sploh ni institucija mikrofinanc. Veliko takšnih institucij obstaja po celem svetu, ki posojajo mnogim ljudem, a nihče ni zaradi tega opolnomočen.

Mikrokrediti torej niso način za reševanje revščine…

Ne… revščine ne rešijo. Je pa neko uporabno zavarovanje ob šokih, ki jih doživljajo ljudje, da prebrodijo neko krizo.

Statistike kažejo, da več kot polovica ljudi na svetu ni kreditno-sposobnih. V strategijah mikrokreditov sodelujejo revni, ki niso kreditno-sposobni. Kako torej pojasnjujete visoke stopnje povračil sredstev pri revnih? Namreč navadne banke nimajo tako visokih stopenj, čeprav so njihovi klienti kreditno-sposobni.

To je odvisno od institucije do institucije. Morda se to dogaja v Grameen banki. Obstaja široka literatura na temo 'skupnih dolgov'. Pri skupnih dolgovih si skupina ljudi sposodi denar in nato celotna skupina odgovarja za vračilo tega denarja. Nihče iz skupine ne more dobiti novega posojila, dokler staro ni poplačano. Takšna vrsta sposojanja denarja v tradicionalnih afriških družbah obstaja že vsaj tisoč let, kar pomeni, da je neka vrsta institucij morala obstajati že dolgo nazaj. Če te institucije obstajajo že od nekdaj, zakaj torej niso bogata družba?

Mikrofinance, kot jih poznamo danes, so v bistvu le predelava tradicionalnih načinov posojanja v bančne institucije, kot jih poznamo zahodnjaki. »Bolj kot se stvari spreminjajo, bolj ostajajo enake.«


Jean Louis Arcand, ki je doktoriral iz ekonomije na Massachusetts Institute of Technology, je svojo kariero začel kot asistent in nato profesor na Univerzi v Montrealu in v Centre d'Etudes et de Recherches en Développement International.

Pred nekaj leti je postal predstojnik Katedre za razvojne študije in doktorskega programa Razvojne ekonomije na Graduate Institute of International and Development Studies v Ženevi. Fakulteta predstavlja eno vodilnih izobraževalnih institucij, na kateri so svoja študijska leta preživljali princesa Nora iz Lihtenštajna, Kofi Anan in drugi Nobelovi nagrajenci. Njegovo tekoče znanje angleščine, francoščine, italijanščine, portugalščine in španščine mu omogoča, da lahko deluje kot zunanji svetovalec Svetovni banki, državam, Razvojnemu programu Združenih narodov (United Nations Development Programme) in mnogim drugim razvojnim agencijam.

J. L. Arcand, po narodnosti Kanadčan, je eden izmed urednikov European Journal of Development Research in ustanovni član European Union Development Network. Ukvarja se z mikroekonomskimi vidiki razvoja in evalvacijo socialnih programov, predvsem v Afriki. Je tudi avtor člankov na temo razvojne ekonomije in družbenega razvoja, ki temelji na participaciji skupnosti.

Njegovo bibliografijo si lahko podrobneje ogledate preko spletne strani: http://ideas.repec.org/e/par189.html (27. 2. 2012).

Taja Levič

Taja Levič je leta 2009 diplomirala iz Evropskih študij na FDV. Sedaj končuje magistrski program Evropskih študij in piše magistrsko nalogo pod mentorstvom dr. Hajdeje Iglič. V nalogi se ukvarja z alternativnim pristopom reševanja revščine, natančneje s participativnim razvojem, in znotraj tega raziskuje vplive socialnega kapitala pri zmanjševanju revščine in doseganju razvojnih ciljev tisočletja. V luči raziskovanja teme je opravila intervjuja z dr. Michael Woolcockom, profesorjem na Harvard univerzi ter raziskovalcem Svetovne banke, in z dr. Jean Louis Arcandom, predstojnikom Katedre za razvojne študije na Graduate Institute v Ženevi ter zunanjim svetovalcem razvojnih agencij Združenih narodov. Z magistrsko nalogo se Taja pripravlja na nadaljnji študij razvojnih tem v tujini.

Michael Woolcock: intervju na temo revščine (avtorica: Taja Levič)

Michael Woolcock»Ni prave rešitve za problem revščine, in če mislimo, da je, potem smo mi sami del problema.«

Intervju z Woolcockom je potekal v Londonu 4. oktobra 2011. Neformalni del intervjuja je potekal v središču Londona v Kitajski restavraciji, nato pa sva se preselila v pub, kjer sva nadaljevala eno in pol urni pogovor. Michael se je izkazal za izredno prijetnega sogovorca s posluhom za mlade raziskovalce, ki jih zanima tema razvoja. Njegov nastop je bil preprost, njegove analogije simpatične, zato sem se takoj počutila sproščeno, čeprav sem sedela ob enem izmed najbolj vplivnih avtorjev člankov na področju socialnega kapitala in participativnega razvoja. Skratka vidi se, zakaj je eden bolj cenjenih in priljubljenih predavateljev na svojem področju.

Michael, začela bom s klasičnim vprašanjem. Kaj je revščina?

Po navadi se revščino definira na dohodkovni način. Gre za ljudi, ki živijo pod pragom revščine v smislu prehrane oz. prihodka, ki bi jim zagotovil primerno prehrano za preživetje. Ta prihodek Svetovna banka trenutno ocenjuje na 1 dolar oz. 1, 25 dolarja na dan. Seveda je sam prag revščine potrebno usklajevati s ceno hrane v posameznih državah.

Največ znanstvenikov in celo veliko ekonomistov pa bi znalo povedati, da je revščina večdimenzionalen pojav, kar pomeni, da lahko npr. kronična bolezen ali kronična brezposelnost ustvarijo pogoje, pod katerimi ljudje (p)ostajajo revni. Vendar ne, ker ne bi imeli dovolj denarja, temveč zato, ker nimajo dobrega zdravja, ker ne uživajo ugleda ali spoštovanja v svoji družbi, lahko pa so pogosto segregirani s strani lastnih vlad ali ljudi okoli njih, kot se to dogaja v kastnem sistemu v Indiji. Torej tudi če si statistično nad pragom revščine, kot ga definira Svetovna banka, vendar te vsi sovražijo, ti ni dovoljeno uporabljati stranišča, vodnjakov, ali drugih podobnih javnih storitev ali prostorov zaradi barve kože, vere ali spola… vse to so stvari, ki te lahko pahnejo v revščino, ki ni omejena zgolj na ekonomske faktorje oz. prihodke. Dohodkovni način Svetovna banka uporablja zato, ker je od vseh naštetih dimenzij dohodek najlažje meriti. Čeprav moram priznati, da je tudi slednjega zelo težko meriti. Torej to je način, na katerega mednarodne agencije govorijo o revščini.

Sedaj ste povedali, kako revščino definirajo Svetovna banka in druge agencije, ki se ukvarjajo s tem peročim problemom. Kako pa vi osebno vidite revščino?

Zanimivo je, da na primer nekatere države sploh ne poznajo izraza 'revščina'. V državah pacifiških otokov je nemogoče biti reven v nekaterih dimenzijah, ki sva jih ravnokar omenila. Tam si obkrožen z bananami, kokosi in ribami, tako da tamkajšnji prebivalci nimajo predstave o tem, da bi lahko umrli od lakote.

Sam revščino definiram v prihodkovnem načinu, čisto zaradi globalnih razlogov. Mislim, da nam ta način omogoča primerjavo različnih držav. Ne nazadnje pa bi rekel, da je moja definicija revščine takšna, kot sem jo opisal pri prejšnjem vprašanju. Pomembno se mi zdi, da je revščina dohodkovno usmerjena, vendar se lahko povzroča, doživlja in krepi s strani različnih dimenzij revščine. Dimenzije so med seboj pozitivno povezane in s povezavo se njihova razsežnost le povečuje.

To vas sprašujem zato, ker mislim, da definicija revščine vpliva na vzpostavitev programov izkoreninjanja revščine. Namreč če je revščina definirana zgolj dohodkovno oz. v finančnem smislu, potem je prava strategija pri izkoreninjanju revščine takšna, ki naslavlja njeno definicijo, torej da ljudem priskrbi denar. Če pa je definicija širša, moramo v strategijo reševanja problema revščine vključiti tudi druge vidike – npr. kako vsem ljudem zagotoviti pitno vodo, dostop do sanitarij in podobno.

Tako je. To pomeni, da tudi v bogatih državah, kot je npr. Anglija, v kateri sva ravnokar, ali pa v Združenih državah Amerike… no, ravno zadnjič sem bral članek v New York Times, v katerem je pisalo, da je eden izmed petih prebivalcev New Yorka reven po zgornji definiciji. To je kar dvajset odstotkov ljudi, kar se mi zdi presenetljiv in vznemirljiv podatek. V bogatih državah, kjer je hrana zelo draga, kjer je npr. pozimi zelo mrzlo ali pa kjer so zelo najemnine nepremičnin visoke, lahko zelo hitro postaneš reven. Sploh v državah, ki nimajo zagotovljenega zdravstvenega zavarovanja, npr. zboliš in nato si prepuščen sam sebi. Celo manjši prehlad ali poškodba te lahko stanejo na tisoče dolarjev. Ker npr. tega denarja nimaš, si ne moreš privoščiti zdravniške oskrbe, posledično lahko še prej zboliš in zato celo prej umreš. Če si bolan, ne moraš dobro opravljati svojega dela ali pa le-tega sploh ne moreš opravljati, tako da posledično ne zagotavljaš dohodka za preživetje svoje družine, ne moreš poskrbeti za prehrano in zdravje svojih otrok, otroci tako lahko veliko prej zbolijo itd. Vse te stvari se nalagajo ena na drugo in začaran krog revščine se veča in veča.

Glede na to, da pravite, da je revščina začaran krog, me zanima, kaj menite o milenijskih razvojnih ciljih, za katere se je leta 2000 s podpisom Deklaracije Združenih Narodov za novo tisočletje zavzelo 189 držav. Natančneje me zanima, kaj menite o prvem razvojnem cilju, katerega cilj je izkoreniniti skrajno revščino in lakoto. S tem ciljem so si države zadale do leta 2015 prepoloviti število ljudi, ki živijo z manj kot enim dolarjem na dan, ter prepoloviti število ljudi, ki vsakodnevno trpijo lakoto. Je morda cilj preveč ambiciozno zastavljen?

Če je preveč ambiciozen? Da, v strogem smislu je preveč ambiciozen, kar pa ne pomeni, da se o njem ni vredno pogovarjati oz. stremeti k temu cilju. Torej ali ga bomo dosegli? Ne. Ali ga bomo kadarkoli dosegli? Mislim, da ne.

Kakor sem že prej omenil, je po najnovejših statistikah kar 20 odstotkov prebivalcev ene najbogatejših držav in mest na svetu revnih. Izkoreninjanje revščine je naloga za najmanj 100 let in ni nekaj, kar bi lahko rešili v 15 letih. Moram pa povedati, da je cilj plemenit, kot cilj zaželen in je etična ter moralna zahteva, k kateri bi morali kot ljudje vedno stremeti. Res je nedosegljiv cilj, kar pa ni razlog, da si tega cilja ne bi smeli zastaviti.

Revščina torej predstavlja eno največjih ugank. Si lahko predstavljate svet brez revščine?

Seveda! Morda čez 100 let. Če se zamejujem s to številko, je morda tako samo zato, ker obstaja toliko nezanesljivih dejavnikov. Od tega, da so države revne, pa do tega, da hitro obogatijo. Saj ne vemo, kaj se bo zgodilo, če ali ko bodo vse države na svetu bogate. Bo to morda miroljuben svet ali pa bo le še bolj močen in krut svet z vedno močnejšim orožjem in tehnologijo, ki jo bomo obrnili proti sebi in s tem povzročili veliko škode. Če bi mi to vprašanje postavila pred 100 leti, bi bilo nepredstavljivo, da bi lahko nanj odgovoril pritrdilno. Danes lahko načeloma odgovorimo pritrdilno, vendar prihodnost ni le vprašanje distribucije denarja in delitve tehnologije, ampak je predvsem vprašanje političnih sistemov in komplementarnih socialnih sistemov, ki omogočajo rast blagostanja ljudi.

Biti bogat je izum človeštva. Večina ljudi skozi zgodovino človeštva je bilo revnih. (smeh…) Nenavadno je za ljudi, da so bogati, saj je človeška vrsta na tisoče let živela na robu preživetja. Sedaj pa se v zadnjih 100 letih v bogatejših državah in zadnjih 50 let v državah s srednje visokim prihodkom ljudje soočamo s zgodovinsko ne-precedenčnim primerom bogastva. Torej če povlečemo vzporednice z najnovejšimi trendi, bi lahko morda v 100 letih izkoreninili revščino, vendar se bo verjetno v tem času zgodilo še kaj norega in do tega cilja ne bomo prišli (smeh…). Vendar še enkrat… načeloma bi se lahko zgodilo.

Res je. Če pa se ne zgodi, je vsaj lepo verjeti v možnost, da se lahko.

Da. (smeh…)

V svoji magistrski nalogi se osredotočam predvsem na revščino v Afriki. Na spodnjem grafu je razviden razlog, zakaj je Afrika tako zanimiva, medtem ko je revščina prisotna po celem svetu. Tudi v Združenih državah Amerike, ki veljajo za eno najbogatejših držav, obstajajo žepki revščine. Ampak trend na spodnji sliki je strašljiv in ravno zato se posvečam Afriki.

Da, čisto se strinjam.

Ali ne bi rekli, da je ironično oz. celo žalostno, da je Afrika kontinent z največjim bogastvom pod zemljo in največjo revščino nad njo?

Dobro povedano (smeh…). No, afriška zgodba je zelo zanimiva, ker je odstotek revne populacije v Afriki zelo stabilen, vendar je rast populacije v Afriki zelo hitra, kar pomeni, da je več posameznikov revnih, kot jih je bilo včasih. Npr. Indija in Kitajska sta v situaciji, kjer populacija ne raste več tako hitro. Ker se je absolutno število ljudi zmanjšalo, se je zmanjšal tudi odstotek revnih ljudi. Čeprav v Indiji prebivalstvo hitro narašča, je ne moremo enačiti z Afriko. Kar je v Afriki strašljivo, je, da se iz dneva v dan absolutno število revnih ljudi povečuje, kar le še spodbuja politične revolucije in vojne.


Michael Woolcock je doktoriral iz sociologije na Brown univerzi. Preden je pričel z delom v Svetovni banki, je delal kot profesor na Brown univerzi in Univerzi v Queensladu. Od leta 1998 dela kot vodilni strokovnjak na področju družbenega razvoja v Development Research Group v Svetovni banki. V svojih delih raziskuje družbene dimenzije ekonomskega razvoja, še posebej neformalne institucije in njihovo angažiranje v razvojnih strategijah. Ukvarja se z vplivom socialnega kapitala in participativnim razvojem.

Je soustanovitelj programa 'Justice for the Poor', soavtor razvojnih poročil Svetovne banke, prav tako pa piše spletni blog na uradni spletni strani Svetovne banke (http://blogs.worldbank.org/governance/blogs/michael-woolcock).

Woolcock, po narodnosti Avstralec, je profesor na prestižni Univerzi v Harvardu. V letih 2006 do 2009 je imel funkcijo direktorja Brooks World Poverty Institute na Univerzi v Manchester-u. Tam je predaval tudi pri predmetih kot sta družbene vede in razvojne politike.

Njegovo bibliografijo si lahko ogledate preko spletne strani: http://ideas.repec.org/e/pwo82.html#works (26. 2. 2012).

Taja Levič

Taja Levič je leta 2009 diplomirala iz Evropskih študij na FDV. Sedaj končuje magistrski program Evropskih študij in piše magistrsko nalogo pod mentorstvom dr. Hajdeje Iglič. V nalogi se ukvarja z alternativnim pristopom reševanja revščine, natančneje s participativnim razvojem, in znotraj tega raziskuje vplive socialnega kapitala pri zmanjševanju revščine in doseganju razvojnih ciljev tisočletja. V luči raziskovanja teme je opravila intervjuja z dr. Michael Woolcockom, profesorjem na Harvard univerzi ter raziskovalcem Svetovne banke, in z dr. Jean Louis Arcandom, predstojnikom Katedre za razvojne študije na Graduate Institute v Ženevi ter zunanjim svetovalcem razvojnih agencij Združenih narodov. Z magistrsko nalogo se Taja pripravlja na nadaljnji študij razvojnih tem v tujini.

Tamara Lubarda: Ekonomska zgodovina samostojne Slovenije (diplomsko delo)

V priponki se nahaja diplomsko delo Tamare Lubarda, ki obravnava ekonomsko zgodovino samostojne Slovenije.

DatotekeVelikost
Diploma-Ekonomska zgodovina samostojne Slovenije.pdf414.78 KB